Kot vino, vedno boljši

NOVA GORICA> Kljub pogostim menjavam zasedbe (jeklena konstrukcija trenutno sloni na navezi Danijel Černe - Mystica in Marko Hatlak) in po odhodu violinista Bojana Cvetrežnika preseneča neizmerna vitalnost benda. Z leti postaja vedno boljši, kot vino (čas bi bil da se preimenujejo v Terrafošk), saj člani neprestano nadgrajujejo svoj osnovni koncept, vzet iz srednjeveškega trubadurskega kodeksa: “z veselim nastopom vsakega razveseliti”. Dozoreli so v zabavljače, barde, ki jim na slovenskih tleh težko najdemo konkurenco, če pa že, so vsaj bivši člani skupine. Slogovno se še vedno opirajo na različne zvrsti, čeprav se zdi, da so vedno bolj etno in skoraj nič več jazzy ali rocky, Marko Hatlak pa ima (glede na svojo klasično izobrazbo) tudi občasne “izlive” serioznosti, a vse bolj z namenom začinjenja, da bi bila godba pač bolj pisana.

Terrafolkovci ostajajo zvesti vedri in zabavljaški opredelitvi, ki so jo zasnovali že ob nastanku skupine. Hedonizem torej, ki se v posameznih skladbah razplamti v živahno dogajanje, pogosto podprto z improviziranimi gegi in glasbenimi domislicami. V tej točki so nenadkriljivi, pa tudi neukrotljivi. Mlada violinistka in pevka z Irske, Una Palliser, s katero so več kot ozaljšali novogoriški oder, se v dogajanje brez težav vživlja in suvereno vključuje. Četudi “kraljevsko” izobražena glasbenica (z odliko je diplomirala na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu), ji njen irski temperament omogoča popolno “uglašenost” s slovenskimi zabavljači. Zgodovinsko gledano je ta sinergija logična, saj so nas nekoč davno pokristjanjevali prav irski menihi. Duše so torej že od pamtiveka poenotene, glasba pa ima tako ali tako skupne keltske temelje.

Nastop obsega skladbe, pravzaprav avtorske priredbe z različnih etničnih okolij, vseeno pa se največ suče okrog balkanskih melosov. Takrat do izraza pride fenomenalen pihalec Goran Bojčevski, sicer Celjan iz Bitole. Klarinet mu zazveni v slogu najboljših virtuozov, piščalke, pa so kot nekakšen naravni prirastek njegovih glasilk. Sicer občasno vsi pojejo, nekateri bolj ubrano, drugi malo manj, toda v taki zvočni konstelaciji je tonska perfekcija irelevantna. Slednjega sicer ne moremo trditi za Uno Palliser, katere glas brez težav prehaja iz jazzovskih v ljudske nastavke, predvsem pa zveni zelo prijetno. V okviru nastopa bi zagotovo lahko imela še večjo vlogo, če to ne bi, kljub drobni postavi, metalo prevelike sence na ostale pevce.

No, Hatlaku ni kaj očitati, ko poje svoj znani hit, malo manj zanesljiv je v spremljevalni vlogi. Pa spet: vse to so popolnoma nepomembna tehnična odstopanja, saj koncept stremi k drugačni popolnosti, tisti vedrejši, bolj sproščeni, uživaški, kjer se kot šesti član benda brez težav vključi tudi ljudstvo v dvorani. Ritmično podlago je s kontrabasom natančno tlakoval Rok Hozjan, večer pa je minil kot bi mignil - prehitro. JOŽE ŠTUCIN