Kritika, bolečina in ljubezen

TRST > Marij Čuk z novim romanom Prah zaključuje tako imenovano zamejsko trilogijo, ki jo sestavljata še Pena morskega vala (1998) in Molk koloradskih hroščev (2016).

“Stanje v slovenski narodni skupnosti v Italiji se v dvajsetih letih ni veliko spremenilo. Nedvomno pa se je spremenil avtorjev pogled. Zresnil se je in postal brezkompromisen. Pisatelj s prstom pokaže na napake, pomanjkljivosti in neuspehe v manjšini in predvsem na izgubo stika s pristnostjo lastne identitete,” je na torkovi predstavitvi v Društveni gostilni v Gabrovcu zbranim pojasnila Nadia Roncelli, urednica založbe Mladika, pri kateri je roman Prah izšel.

Marij Čuk

novinar in pisatelj

“Naše manjšine ne pojmujem kot družbe, v katero bi se zaganjal kot bik. Ne, jemljem jo kot vseobsegajočo metaforo našega sveta, za katerega nihče izmed nas ne ve, kam pluje. Mogoče bi bilo treba presedlati na nekaj drugega. Mogoče na upanje, mogoče na ljubezen.”

Od upanja do naše dobe

Srečanja, ki ga je ob založbi priredilo domače KD Drago Bojan, so se udeležili tudi nova predsednica Društva slovenskih pisateljev Aksinja Kermauner in drugi ugledni politični in kulturni predstavniki. Ustvarjalno sproščeno vzdušje je z ubranim petjem pričaral Dekliški pevski zbor Igo Gruden iz Nabrežine pod vodstvom Mirka Ferlana.

Čukova pripoved se začne 1. maja 1945, v dneh upanja, neskončnih načrtov, bratskega in borbenega razpoloženja, nato pa se v kronološkem sosledju desetletnih presledkov približuje današnjemu času. Usoda skupnosti se prepleta z usodo posameznika, glavnega junaka Ivana Čuka. Ta je po besedah deželnega svetnika Igorja Gabrovca v marsičem podoben avtorju samemu, je v bistvu njegov alter ego: “Ko sem prebiral Ivanove izjave, sem imel občutek, kakor da bi poslušal Marija na proslavi ali ob kozarcu vina. Preko njega avtor s kritičnostjo in bolečino razmišlja o vsem, kar se v zadnjih desetletjih ni razvilo v pravo smer. Z versko prispodobo bi to lahko označili za vzvraten križev pot.”

Pri tem je poudaril prepričanje, da bralec nima stalno pred sabo samo izurjenega novinarja in natančnega opazovalca tamkajšnje resničnosti, temveč tudi tankočutnega pesnika. Kritika politične in družbene elite, ki se v neprestanem iskanju kompromisov z večinskim narodom izneverja narodni pripadnosti, podaja roko razmišljanju o bistvu človeške narave pa tudi mestoma romantičnemu pogledu.

Zamejski vojak Švejk ali pa hlapec Jernej

“Skozi prizmo vsakdanjega življenja človeka 20. stoletja iz okolice Trsta knjiga nakazuje, kako na osnovi epopeje posameznika lahko govorimo o represivnih modelih, nasilnih praksah in njihovih dolgoročnih rezultatih kjerkoli na svetu,” je pojasnil zgodovinar Borut Klabjan. Vsekakor postane v knjigi Prah jasno, da je treba posledice asimilacijske politike razlagati v sozvočju s širšim časovnim razponom, ne pa le z obdobjem fašizma, je še dejal Klabjan in pristavil, da Ivan Čuk dobiva odtenke zamejskega dobrega vojaka Švejka - ali pa hlapca Jerneja v iskanju pravice na pravcatem donkihotskem pohodu.

“Naše manjšine ne pojmujem kot družbe, v katero bi se zaganjal kot bik. Ne, jemljem jo kot vseobsegajočo metaforo našega sveta, za katerega nihče izmed nas ne ve, kam pluje. Mogoče bi bilo treba presedlati na nekaj drugega. Mogoče na upanje, mogoče na ljubezen,” je zaključil avtor Prahu Marij Čuk.