“Krog ni sklenjen”

KOPER, PIRAN > Janez Matelič ustvarja že več kot štiri desetletja. Ves čas ga nemirni raziskovalni duh žene v odkrivanje novih tehnik, materialov in postopkov. 5. julija bodo v galeriji Meduza razstavili njegova najnovejša dela in predstavili še slikarju in grafiku posvečeno monografijo.

> Trenutno delate s keramiko, kar bomo videli na razstavi v galeriji Meduza. Kaj vas je potegnilo k njej?

“S keramiko se nisem ukvarjal od akademije, pa še takrat je šlo za zelo bežno srečanje. Pred leti pa sem kupil majhno peč za keramiko, ker sem nameraval delati emajl. Iz tega potem ni bilo nič, peč mi ni dala miru, rekel sem si - zakaj pa ne, si kupil 30 kilogramov gline in začel delati.”

> Vseskozi vas kot umetnika zanima, kaj vse je mogoče narediti, izraziti v grafiki. Se tudi zdaj z glino vrtite v grafičnem svetu?

“V bistvu se. V tehničnem smislu gre za nizki relief, cel postopek pa se navezuje na tehnologijo 3-D tiskanja, s katero sem se ukvarjal in jo raziskoval v zadnjih letih.”

> Stalnica v vašem opusu je neprestano eksperimentiranje: s tehnikami, materiali in postopki.

“Nekateri umetniki so zadovoljni, ko odkrijejo nekaj, kar jih naredi prepoznavne, in potem se tega držijo. Hitro mi postane dolgčas. Ko vidim, da sem se začel ponavljati, neham. In zato vedno iščem nekaj novega in raziskujem, kako to narediti.”

> Na beneški akademiji ste se zbližali s slikarstvom, na ljubljanski pa opravil grafično specialko. Ste slikar ali grafik?

“V resnici nikoli nisem imel želje, da bi se definiral. Če pa že sprašujete, potem sem - vsaj zdi se mi tako - veliko bolj grafik kot slikar. Ampak pravzaprav je vse povezano, težko je potegniti ločnico. Zdi se mi, da se pri nas veliko bolj kot v tujini ukvarjamo s tem, kako popredalčkati ustvarjalnost. Če na primer pogledamo Picassa: slikal je, delal grafiko, varil skulpture iz kosov železa, ki ga je našel na odpadih, da ga je žena zmerjala s smetarjem (nasmešek) ... Vse je delal. Če si ustvarjalec, potem pač - ustvarjaš, delaš. To je vse.”

> Na začetku svoje umetniške poti, na začetku sedemdesetih let, ste delali črne slike. Kaj so vam povedale in kam pripeljale?

“Mi razločimo med približno sedmimi odtenki beline, Eskimi pa jih vidijo 30 ali 40 in za vsako nianso beline imajo posebno besedo. In mene je takrat vznemirjalo to, da črna ni samo ena, nešteto odtenkov ima: je črna črna, črna glazurna, črna ... črna 'u božjumater' (smeh).”

> Na te slike črnih odtenkov ste lepili predmete, dodajali stvari. To je bilo obdobje arte povera ...

“Ta umetniška smer je vrhunec doživela leta 1968, in spomnim se, kako je na akademiji vsak vlekel v atelje suhe veje, opeke in podobne reči. Hočem reči, da je takrat name to nedvomno vplivalo. Takrat smo začeli tudi spoznavati akrilne barve, ki sem jih kombiniral z vato. Zamisel za to sem dobil, ko sem popravljal barke. Tam uporabljaš poliester, razne mrežice in smolo. Jaz pa sem isti postopek, le z drugimi materiali, uporabil pri slikah.”

> Precej debelo so vas gledali leta 1987, ko ste v ljubljanski galeriji ZDSLU postavili razstavo lesorezov. Ti so bili nenavadno veliki, za osnovo pa niste uporabili hruškovega oziroma lipovega lesa.

“Za plošče sem uporabil iverko. Veliko jih je že poskusilo delati z iverno ploščo, a je vanjo precej težko rezati, ker se cefra. Poskušal sem vse mogoče, na koncu pa sem jo ukrotil z nitro barvo za šolske table. Tako sem dosegel, da je iverna plošča spremenila strukturo in mi dovolila, da sem kontrolirano rezal vanjo.”

> Za vaše grafično življenje je precej pomemben tudi Zvest Apollonio, pri katerem ste opravili specialko. Kaj je najdragocenejše, kar vam je dal?

“Poleg številnih grafičnih tehnik mi je dal mnogo življenjskih modrosti. Recimo to, kako preživeti. (nasmešek) Najprej sva bila učenec in učitelj, potem pa sva postala zares dobra prijatelja in tudi sodelavca.”

> Vaše grafike so zelo zgovorne: polne so figur, podob prostora, kjer ste doma: od cipres, ptic, rib do ladij in pročelij koprskih znamenitih stavb.

“Več mojih razstav je bilo naslovljenih Dnevnik. Vsak dan z risbo oziroma grafiko zapisujem, kar se mi dogaja. Če pa se mi kakšen dan nič zanimivega ne zgodi, ničesar ne naredim.”

> Na veliko grafikah imate motiv cepelina; je to zaradi glasbene skupine Led Zeppelin, ki je menda ena vaših najljubših?

“Pri meni ni nikoli tišine, tudi ko delam, ne. Motiv cepelina pa na moje slike ni prišel zaradi Led Zeppelinov, ki jih imam sicer zelo rad. Ko sem se nekoč sprehajal po Parizu, sem videl nek reklamni cepelin. Takoj sem ga narisal in ga naselil na nebo namesto oblaka. Sicer pa je glasba pomemben del mojega življenja. Leto 1973 sem celo preživel kot DJ na Karibih. Disko sem imel na potniški ladji, že prej pa sem glasbo vrtel v Lignanu in tu okoli. Glede glasbe sem ostal tam, kjer sem bil. Pri rocku: Zeppelinih, Floydih, Doorsih, AC DC ...”

> Kako se človek počuti, ko mu naredijo retrospektivno razstavo?

“Ha, to je pa zdaj drugi par rokavov! Po eni strani je seveda zelo lepo, ker se spomnijo nate in na to, kar si naredil. Po drugi strani pa v človeka zleze nek občutek, da je prišel do konca. Zato sem najprej predlagal, naj ima razstava naslov Krog je sklenjen. Potem sem si rekel - pa kaj govoriš, saj to ne drži, saj še delaš. tako, da ... krog ni sklenjen.” (nasmešek)

MAKSIMILJANA IPAVEC