Krona vseh slovenskih gradov
S predstavitvijo knjige Igorja Sapača o gradovih in dvorcih na Krasu in v Primorju, zadnje od štiriindvajsetih knjig v seriji Grajske stavbe na Slovenskem, se je sklenila topografsko zasnovana zbirka o naši grajski arhitekturi. Epohalno delo, ki je nastajalo skoraj četrt stoletja.
BRANIK>“Namen serije Grajske stavbe na Slovenskem je bil zbrati v knjižni zbirki vse temeljno gradivo vseh grajskih stavb v Sloveniji in ga sistematično pregledati, obravnavati ter predstaviti,” je na nedavni predstavitvi v Kulturnem domu v Braniku uvodoma dejal Igor Sapač, sicer kustos Arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Knjiga Kras in Primorje, gradovi in dvorci na 356 straneh poglobljeno obravnava več kot osemdeset gradov in dvorcev na tem območju. Pri pisanju poslednje knjige si je avtor posebej prizadeval povedati zgodbe najpomembnejših plemiških družin, kot so denimo družine Lanthieri, Cobenzl, Rabatta; zbrati pomembnejše staro slikovno gradivo, kasnejše upodobitve in fotografije. Knjiga je hkrati monografija o grajskih stavbah na območju Branika in monografija o gradu oziroma dvorcu v Štanjelu.
Grad Dornberk in Rihemberk
Avtor je na predstavitvi izpostavil nekdanji grad Dornberk kot primer pozabljenega gradu, ki pa je bil eden najstarejših in najpomembnejših gradov v Sloveniji. Grad Dornberk (izginula stavba sredi naselja Tabor) je nastal v 12. stoletju na posesti goriških grofov in skozi čas doživljal različne usode. Dolgo časa je bil rezidenca plemiške družine Rabatta, po izumrtju rodovine, v poznem 18. stoletju, pa je prešel na družino Coronini. “Ko grad nima več funkcije, ga opustijo, začne propadati. Okoli leta 1840 ga dokončno podrejo in razprodajo za gradbeni material, od grajskega jedra je ostala samo ploščad,” pripoveduje Sapač. Grad Dornberk je, po avtorjevih besedah, lep primer razvoja grajskega kompleksa, ki je nastal kot bivališče plemstva, v poznem 15. stoletju pa dobil veliko obzidje, z namenom, da se celotno okoliško prebivalstvo skupaj z živimo in imetjem zateče vanj in tam prestane turške navale, ki jih je bila od leta 1469 cela vrsta. Na predstavitvi v Braniku je avtor seveda izpostavil tukajšnji grad Rihemberk, ki je eden mlajših srednjeveških gradov na območju, nastal okoli 1230, bil pa je največji na Goriškem. Zgradili so ga Rihemberžani, ministeriali z Južne Tirolske. Ves čas je bil pomembna rezidenca, v 18. stoletju pa tudi pomembna umetnostna “galerija”, saj je tedanji lastnik Jožef Lanthieri na njem gostil slikarje in zbiral umetnine.
Arheološke najdbe, ki so jih odkrivali arheologi Goriškega muzeja, zlasti poslikano posodje, kažejo na visok nivo bivalne kulture, ki jo drugod po Sloveniji zlepa ne najdemo. “Tako kvalitetne keramike ne najdemo nikjer, kar kaže na pomen in bogastvo Rihemberka in hkrati na tesne povezave s Furlanijo in beneškim prostorm visoke kulture,” poudarja avtor.
Žal pa grad Rihemberk deli žalostno usodo številnih gradov na Slovenskem, bil je požgan in miniran, po vojni pa dolga leta niso vedeli kaj z njimi početi, tako se je izgubilo marsikaj, kar bi s hitro obnovo še lahko rešili.
Finis coronat opus!
Projekt Grajske stavbe na Slovenskem je zasnoval Ivan Stopar, najpomembnejši slovenski kastelolog, ki je tudi avtor prvih petnajstih knjig v zbirki. V njih obravnava grajsko arhitekturno dediščino v vzhodni Sloveniji ter v osrednji Sloveniji, z Gorenjsko in Dolenjsko. Prva knjiga Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji je izšla leta 1990 pri Partizanski knjigi v Ljubljani s sodelovanjem znanstvenega inštituta Filozofske fakultete.
Kmalu po propadu Partizanske knjige, je založništvo prevzela založba Viharnik in falango knjig pospremila do njenega zadnjega, 24 dela. Zamenjala pa se ni le založba, ampak tudi avtor. Od leta 2005, torej zadnjih deset knjig, je skrb za nadaljevanje knjižne serije od Ivan Stoparja prevzel mladi arhitekt in umetnostni zgodovinar Igor Sapač, ki je obravnaval grajske arhitekture na Notranjskem in Primorskem. In medtem ko so bile, kot piše Stopar, prve knjige še skromno zasnovane, so sčasoma postajale vse bolj široko zastavljene in bolj poglobljene, poglobljen pristop pa je omogočil nova temeljna spoznanja, več je bilo tudi ilustracij in drugega slikovnega gradiva. “Zadnje knjige so postajale čedalje obsežnejše, gradovom in dvorcem so se pridružili nekateri protiturški tabori in izpostavljene utrdbe, vse več je bilo tudi (domače in tuje) literature, ki jo je bilo potrebno upoštevati,” piše Stopar. In še dobro, da je obravnava našega Krasa in Primorja prišla na vrsto poslednja, saj je, kot je na predstavitvi dejal avtor, to najobsežnejša in najbolj poglobljena knjiga.
“To je tudi moj osebni praznik, saj sem kot Mariborčan leta 1986, torej kot devetletni otrok, prišel na Goriško, kjer se je začela plesti moja zgodba kastelologa in se je pletla vse do danes,” je ob predstavitvi zadnje knjige v zbirki dejal Igor Sapač.
KLAVDIJA FIGELJ
