Kronika sončnih in senčnih dob
V teh dneh za pisanje nima prav veliko časa. Telefon zvoni, od vseh strani prihajajo vabila in prošnje za srečanje. Boris Pahor, ki je pred dnevi pri Cankarjevi založbi izdal izbor dnevniških zapisov Knjiga o Radi, bo jutri dopolnil 99. let. V ponedeljek mu v Barkovljah pripravljata poklon založba Mladika in Tržaška knjigarna, dan pozneje pa ga bodo počastili še v ljubljanski knjigarni Konzorcij.
TRST> Boris Pahor stopa stotici naproti s Knjigo o Radi. Zajetna, skoraj 500 strani obsegajoča knjiga, je zbirka dnevniških zapisov.
Precej vtisov in komentarjev si je Pahor zabeležil med potovanji in gostovanji po Italiji, ki jih je vzpodbudilo njegovo odmevno gostovanje v oddaji Che tempo che fa leta 2008. Ko se je Radino zdravje tako poslabšalo, da so jo morali sprejeti v bolnišnico, pa je začel pisati dnevnik. V njem popisuje potek ženine hospitalizacije, obenem pa tudi sprotno komentira aktualne politične dogodke.
“Bil sem pri ženi dopoldne in popoldne, vmes pa sem našel čas za kosilo in pisalni stroj. Seveda sem sproti omenjal razna dogajanja, a v glavnem so zapisi zadevali Rado in potek njene hospitalizacije. Tako je bilo dokler nisem ostal sam, potem pa je dnevnik postal nekakšna kronika dob sonca in dob senc polstoletnega solidarnega sožitja z drago osebo,” je v uvodu v knjigo napisal pisatelj.
O Radi, sestri narodnega heroja Janka Premrla - Vojka, Boris Pahor doslej tako rekoč ni pisal. O njej sicer govori v romanu Mesto v zalivu ter noveli Dihanje morja, anjene trpke življenjske zgodbe, ki je bila med drugim zaznamovana z bratovo smrtjo in njenimi nejasnimi okoliščinami ter s krivično izgubo službe, nikoli ni literaliziral. V svojih zapiskih se tako večkrat vpraša, ali se je dovolj poglobil v njeno doživljanje, in si tudi očita, da tega ni storil.
Rada, ki ji je Pahor v mladih letih zaradi njenega značaja dal vzdevek Živka, v zadnjih letih pa jo je nagovarjal z Radonči, moževega literarnega dela nikoli ni komentirala. Navzven je do Pahorjevih pisateljskih dosežkov ostajala ravnodušna, celo hladna.
“Žal mi je, da ni knjige prebrala. Mislim, da bi ob tej knjigi rekla: 'Pahor pošteno piše.' Imela je namreč vtis, da se pisatelji, ko pišejo o sebi, zelo radi hvalijo, da si želijo nekako dokazati, da niso tako slabi, da niso krivi,” je včeraj, ko smo se z njim srečali v Tržaški knjigarni, povedal Pahor.
Enega redkih ženinih komentarjev svojega dela je pisatelj našel na že skoraj zbledelim listu, z datumom 21. junij 1953. O romanu Spopad s pomladjo je zapisala: “Včeraj sem mislila nate kot na egoista. Pa ti le bodi egoist, moraš biti egoist do neke mere, samo piši, piši in piši. Piši take povesti, kot je ta, kot je tista o mali deklici na Krasu s svojo mučno skrivnostjo ...”
Pahor v svojem iskrenem obračanju nazaj ne prizanaša sebi in svojim slabostim. V zapisih, nastalih po ženini smrti, se večkrat vrača k pismu, ki mu ga je poslala 4. marca 1955. V njem ga imenuje klavrnež in pesimist ter mu očita, da živi polovično in se “vselej nečemu odteguje.” Priznava, da sta mu prav ženina predanost in razumevanje omogočila, da se je lahko posvečal pisanju. Ob tem omeni Leopardijevo pesem Il passero solitario (Osamljeni vrabec). Ter pripiše: “To je v resnici bila, ko sem odhajal in ko sem sedel ob stroju, namesto da bi bil ob nji. V tem je primera pravilna. In moja krivda, če naj uporabim ta izraz, ki je samo delno točen, neizpodbitna. Zagovarjam se lahko samo z izjavo o svobodi, preden sem se odločil za skupno življenje, in z zvestobo samoti in svojemu poklicu.”
Sončna doba v njunem odnosu nastopi v zadnjem desetletju, ko ju viharji, ki sta jih skupaj previharila, povežejo in zbližajo. Knjiga o Radi pa ni le kronika njunega odnosa, marveč predvsem gesta pisateljeve hvaležnosti in spoštovanja do ženske, ki je z njim v dobrem in hudem preživela več kot pol stoletja. Obenem pa Pahor bralcu tudi tokrat z mladostnimi spomini na fašizem, požig Narodnega doma, izkušnjo taborišča ... odpre pogled v svoj čas - v turbulentno 20. stoletje.
MAKSIMILJANA IPAVEC
