Krstna uprizoritev drame Štorklje umirajo Evgena Cara

KOPER> Dramskega besedila, ki govori o sodobnih razmerah v pokrajini ob Muri, iz katere se mladi izseljujejo, kmetije, kjer so nekdaj ljudje trdo delali, se ljubili, kjer so se rojevali otroci in umirali starci, pa kupujejo tujci, režiser Dušan Jovanović ni želel obtežiti s pezo, kot bi jo narekovala snov sama, pač pa jo je prekrvavel s humorjem, čeprav trpkim, in erotiko.

Temeljni problem, s katerim se dramska zgodba ukvarja, je staranje. Martin Paver, prekmurski kmet, namreč starost preživlja v domu za ostarele. Želi si domov, nazaj v Petrovo selo, in želi si vnukov. Seveda se od tega nič ne uresniči.

Ko tistega večera, na svoj 77. rojstni dan, Martin pobegne iz doma za ostarele in se ustavi pri sinu Juretu, da bi mu dal ključe od Petrovega sela, namreč od sina izve, da je že pet let brez dela, da ga vzdržuje žena Judita, ki jo je za ceno, da ne bo zanosila, zaposlil njen bivši. Tako Jure vse dni slika, a slike ne grdo v prodajo, in pazi na cucka Leopolda. Odločilen udarec pa zada sin očetu, ko mu še izpove, da sta z ženo Petrovo selo prodala Škotu, in da njegovega doma in kmetije ni več.

A ta trpka zgodba je poživljena s humorjem in erotičnimi detajli. Kar pa je v njej zares bridkega, je v predstavi v mehko melanholijo objela glasba Igorja Leonardija, s prekmursko narodno Vsi so venci vejli na začetku in nepozabno skladbo Tam daleč stran Milana in Vlada Kreslina na koncu predstave.

Tudi ne gre prezreti, da je režiser Martinu Pavru ohranil vse dostojanstvo. Njega ni, tako kot profesorja Šviligoja, dr. znanosti, ki je nekdaj študentom predaval samoupravno pravo, marksizem in podobne reči, vtaknil na stara leta v plenice. Martin je tragičen, a do konca pokončen.

Evgen Car je ostarelega prekmurskega kmeta odigral živo, in je lik čez vsa bridka spoznanja in različna psihološka stanja, od jeze, bridkosti in nemoči do tople ljubezni do sina, vodil dostojanstveno.

Njegovemu ideološkemu, ne človeškemu, nasprotniku se sicer v predstavi godi nekaj slabše; režiser ga za potrebe ustvarjanja razmer, v katerih se človek znajde na stara leta, pa tudi zaradi humorja, obleče v plenico, a to dela s pretanjenostjo in ga nikakor ne smeši. Profesorja, ki je napisal nešteto marksističnih knjig, a jih danes nihče več ne bere, človeka, ki ne verjame v Boga tako kot Martin, je s pravo mero cinizma odlično upodobil Janez Starina.

In potem je tu Bona Ana, prav tako varovanka doma za ostarele, ki lovi Martina, misleč, da je bogat posestnik. Radoživo gospo, ki še ni tako stara, da bi v tem življenju ne imela več načrtov, je polnokrvno upodobila Katja Levstik.

Študentki, ki kot prostovoljka oskrbuje ostarele v domu in bi rada napisala knjigo, s pričakovanjem otroka pa v predstavi pomeni tisto svetlo lučko oziroma upanje, ki odrešuje, je mladostno radost dala Ajda Toman.

Mladi par, ki ne izpolni pričakovanj starega Martina, saj s svojim mestnim življenjem in skrbjo za cucka namesto za vnuke, pomeni zanj povsem izgubljene iluzije, sta oblikovala Magda Kroplunig in Rok Matek. Prva je s svojim razkošno erotičnim telesom v ljubki črni spalni srajci z izjemno erotično radoživostjo, a brez potomstva zavožena naravna investicija, drugi je v svoji popolni odvisnosti od nje totalna zguba. Mlad in obetaven igralski par se je dobro ujel v odrski interakciji, njena telesna razkošnost pa v primerjavi z njegovo nižjo postavo še bolj poudarja njegovo človeško izgubljenost in nemoč.

Predstavi daje posebno barvitost Martinovo “gučanje”, ostali igralci govorijo knjižni jezik, in ljubko Juditino pogrkovanje; igralka Magda Kroplunig je namreč koroška Slovenka iz Celovca.

Predstava Štorklje umirajo ni razkošna gledališka predstava, če jo merimo po številu igralcev, dejanj, zapletov ..., je pa velika, ker je prežeta s toplino, srčnostjo in nežnostjo.

Dramaturg predstave je bil Matjaž Briški, scenograf Milan Percan, kostumografka Ana Matijević, oblikovalec luči Jaka Varmuž, lektorica pa Barbara Rogelj.

MAJDA SUŠA

V predstavi Štorklje umirajo (z leve): Janez Starina, Katja Levstik, Evgen Car in Ajda Toman