Kultura je ... sreča
Gledališče kot družbeni fenomen, sooblikovalec spoznavnih in čustvenih lastnosti posameznika, prostora in družbe, je bilo do nedavnega povsem samoumeven, suveren prostor našega vsakdana.
V 80 dneh, ko smo lahko le brali Julesa Verna Potovanje okoli sveta in večer za večerom ostajali doma, se je gledališče preselilo na splet. Statistični podatki o ogledih nas navdajajo z optimizmom. Predstave iz arhivov gledališč, pravljice za otroke ter drugi gledališki projekti, ki smo jih gledališča objavljala na vseh sodobnih virtualnih medijih, so bili odlično sprejeti.
Kljub temu, ali ravno zaradi tega, smo se gledališčniki spraševali: “Kaj je z uprizoritvenimi dejavnostmi danes in kaj bo jutri?” In večer za večerom se je porajalo več vprašanj kot odgovorov. In vprašanjem še ni videti konca.
Pestro gledališko poletje tudi na prostem
Poleg nove uprizoritve Jakiš in Pupče bodo v SNG Nova Gorica do konca letošnje sezone igrali še Šest oseb išče avtorja (nagrada tantadruj za najboljšo predstavo v celoti), Trojanke in Tutošomato ter gostili eksperimentalno predstavo Grosse Erwrtungen / Velika pričakovanja (Beton LTD), plesni predstavi Free Standing (koprodukcijska mreža Pan-Adria) in DE-SET (MN Dance Company in Cankarjev dom Ljubljana v sodelovanju s SNG Nova Gorica) ter več predstav za najmlajše. Nekatere bodo odigrane v amfiteatru gradu Kromberk, v primeru slabega vremena pa v gledališču.
A vendarle, kljub osemdeset-dnevni abstinenčni krizi se uprizoritvene infrastrukture znova oživljajo. V zaodrje in na odre se malce oprezno, a zagotovo vrača običajni vrvež. Toda ne v avditorije. Tu smo zdesetkani, kot je marsikje v svetu zdesetkano število življenj ...
Snovalci dejavnosti, bolj kot fantomi v operi, izumljamo strategije novih programov, časovnice ponovnih odprtij. Tu so še drugi, ki skrbijo za predvidljive protokole v času novega odprtja. Del umetniškega sektorja še vzdržuje potrebno kondicijo v polju zasebnosti in s posebnimi programi nagovarja publiko v vseh razsežnostih virtualnega, drugi del se na vajah za izostale in nove uprizoritve plaho spogleduje s soigralci in režiserji in se sprašuje, kako udejanjiti poslanstvo svojega poklica.
Vsi vemo. Uprizoritvena umetnost je interaktivna. Gledališča ni brez igralca in tudi ne brez občinstva. Le ob prisotnosti obeh se lahko zgodi čarovnija ...
Prepričana sem, da prav zavoljo “čarovnij” občinstva v dvoranah v tem času nismo izgubili in bo tudi v poepidemičnem času, kljub potrebnim adaptacijam v programskem ter izvedbenem smislu, z veseljem spremljalo gledališko produkcijo.
A odgovori na vprašanja, kako v novih razmerah naprej, se vendarle porajajo. Resda vsaki abstinenčni krizi sledi nova pot. Zagotovo jo bomo našli tudi ustvarjalci uprizoritvenega sektorja, ne glede na status zaposlenih, ne glede na morebitni izpad finančnih sredstev.
Uprizoritvena sezona se bo zagotovo podaljšala.
Bo čas poletnih dogajanj, kjer bomo gledališča zagotovo prisotna, saj so zunanja prizorišča priložnost, kjer lahko nagovarjamo heterogeno publiko in pomembno prispevamo h kakovostnemu preživljanju prostega časa obiskovalcev.
Morda se bomo tako ponudniki kot obiskovalci soočali s preoblikovanjem sicer ustaljene programske ponudbe gledališč v naslednji sezoni.
Zna biti, da bomo priče spremembam žanrov, vsebin, estetike, števila gledaliških uprizarjanj.
In ne nazadnje, če bomo uspele institucionalne hiše, ob primernem financiranju v bodoče, realizirati programe v kolikor toliko običajnih obsegih, bomo tudi pogodbenim sodelavcem, ki prihajajo iz sfere samozaposlenih in nevladnih organizacij, vsaj delno omilili njihov eksistenčni položaj.
Ampak se ve, to ni v domeni odločevalcev v gledaliških in drugih umetniških hišah.
Kultura je način življenja, je poslanstvo, je odgovornost in je ... sreča.
