Kulturniki v negotovosti: festivali in projekti čakajo na odločitev ministrstva

Med tistimi, ki jih je neprijetno presenetilo elektronsko sporočilo ministrstva, je tudi Bienale sodobne glasbe Koper. Njegova umetniška vodja Tatjana Jercog pravi, da je največja težava prav popolno pomanjkanje konkretnih informacij. “Dobili smo elektronsko sporočilo, ki je bilo očitno poslano vsem prejemnikom sredstev. V njem ni nobene informacije o tem, koliko bi se sredstva lahko zmanjšala oziroma kako bodo o tem odločali. Ostali smo brez odgovora, kaj to pomeni za naše projekte.”

Kot pojasnjuje, so pri nekaterih razpisih ustvarjalci že prejeli odločbe, se z odobrenim zneskom strinjali, pogodb pa ministrstvo še ni poslalo v podpis. “Zaradi tega tudi ne moremo vlagati zahtevkov za izplačila. Najslabša je negotovost. Če bi vedeli, za koliko bodo sredstva nižja, bi se lahko vsaj skušali prilagoditi. Pri mednarodnih festivalih pa to ni preprosto. Gostovanja iz tujine se dogovarjajo mesece vnaprej, podpisane so pogodbe, rezervirane letalske vozovnice, nastanitve in tehnična izvedba.”

Tatjana Jercog

Foto: Tomaž Primožič/fpa

Prav ta negotovost je po njenem največji problem. Organizatorji namreč ne vedo, ali bodo morali zmanjševati programe, odpovedovati dogodke ali iskati dodatne vire financiranja.

“Nihče sredstev ne prejme avtomatično”

Podobno opozarja umetnica, režiserka in lutkarica Nika Solce. Na družbenih omrežjih se je odzvala na očitke, da so kulturniki “priklopljeni na javni denar”, in podrobno opisala, kako pravzaprav nastajajo projekti, ki jih država sofinancira.

Poudarja, da nihče sredstev ne prejme avtomatično. Priprava prijave na razpis pomeni tedne ali mesece neplačanega dela, pripravo programa, finančne konstrukcije, časovnice, iskanje partnerjev in pripravo obsežne dokumentacije. O projektih nato odločajo neodvisne strokovne komisije po vnaprej določenih merilih, številne prijave pa ostanejo brez podpore.

Nika Solce

Foto: Andraž Gombač

Ko organizacija prejme odločbo o sofinanciranju, se po njenih besedah pravo delo šele začne. Treba je rezervirati prizorišča, uskladiti termine z nastopajočimi, urediti pogodbe, prevoze, nastanitve, promocijo, tehnično izvedbo in številne druge podrobnosti. “Predstavljajte si, da vam nekdo pisno potrdi dogovor. Na tej podlagi prevzamete finančne obveznosti in projekt izpeljete. Ko je delo opravljeno, pa vam sporoči, da bo plačal manj, kot je bilo dogovorjeno, ali pa sploh ne. Svojih obveznosti do sodelavcev pa ne morete več zmanjšati,” opozarja.

Zaskrbljenost so izrazili tudi v Društvu slovenskih pisateljev. Menijo, da kultura ne bi smela postati predmet varčevanja, saj ohranja slovenski jezik, krepi narodno identiteto in kulturni spomin ter predstavlja enega od temeljev razvoja družbe. Zavzemajo se za predvidljivo financiranje, odprt dialog med ministrstvom in ustvarjalci ter spoštovanje že prevzetih pogodbenih obveznosti države.

Vrečko: “Izgovor, da ni sredstev, je preprosto prozoren”

Burne odzive je bilo minuli teden slišati tudi v političnih krogih. Nekdanja ministrica za kulturo in poslanka Levice Asta Vrečko je prepričana, da razlog za napovedane ukrepe ni proračunska stiska, temveč politična odločitev novega vodstva ministrstva.Poudarila je, da so obvestila prejeli samozaposleni v kulturi, društva, nevladne organizacije in mediji, kar po njenem kaže na vračanje praks iz časa prejšnje vlade SDS. “Izgovor, da ni sredstev, je preprosto prozoren,” je dejala. Zatrdila je, da je prejšnje vodstvo ministrstva pripravilo doslej najvišja proračuna za kulturo za leti 2026 in 2027 ter da so bila sredstva za objavljene razpise zagotovljena na proračunskih postavkah.

Po njenem gre za revanšističen ukrep proti ustvarjalcem in prejšnjemu vodstvu ministrstva. Opozorila je, da bi zmanjšanje oziroma zamik financiranja pomenil manj festivalov, delavnic, otroških prireditev in drugih kulturnih programov po Sloveniji, hkrati pa bi v resne finančne težave spravil organizatorje, ki so številne projekte že izvedli oziroma jih izvajajo na podlagi veljavnih pogodb. “To ocenjujem kot nepopravljive posledice. Ne moremo si privoščiti tega, da bi kulturo izvajali zastonj.”

Vodja poslanske skupine Levice in nekdanja ministrica za kulturo Asta Vrečko.

Foto: Sta

Spomnila je tudi na leto 2021, ko po njenih besedah do konca leta niso bila izplačana sredstva za film. “Proračun je živ mehanizem. Države ni mogoče upravljati kot gospodinjstva,” je dejala in dodala, da je v proračunu za kulturo dovolj sredstev ter da varčevanje na tem področju ni potrebno. Po njenem kultura in umetnost ne bi smeli biti prva žrtev proračunskih rezov.

Vrečko je ministrstvu očitala tudi nadaljevanje politike, ki je po njenem usmerjena proti neodvisni kulturi. Ob tem je omenila napovedi o ukinitvi javnega zavoda za sodobni ples in načrte glede Muzeja osamosvojitve ter prostorov na Metelkovi 6.

Levica bo zato zahtevala sklic nujne seje odbora državnega zbora za kulturo. Na njej želi od ministrstva pojasnila, zakaj je izvajalcem priporočilo, naj prenehajo pošiljati zahtevke za izplačila, in na kakšni pravni podlagi namerava poseči v že odobrena sredstva.

Ministrica zavrača očitke

Na ministrstvu očitke odločno zavračajo. Ministrica Ignacija Fridl Jarc poudarja, da ne gre za politično obračunavanje, ampak za posledico ugotovljenega finančnega stanja ministrstva. Po pregledu poslovanja so ugotovili približno 8,9 milijona evrov primanjkljaja, največ pri postavki za plačilo socialnih prispevkov samozaposlenim v kulturi. Po njenih besedah je finančna služba na pomanjkanje sredstev opozarjala že februarja, še v času mandata Aste Vrečko, ministrstvo za finance pa dodatnega denarja ne bo zagotovilo.

Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc

Foto: Primož Lavre

Fridl Jarc poudarja, da ministrstvo ni ustavilo vseh izplačil. Zahtevki, pri katerih je potekel zakonski rok za plačilo, so bili po njenih besedah že poravnani. Obenem opozarja, da pogodbe o sofinanciranju vsebujejo določilo, ki ob rebalansu proračuna omogoča spremembo višine odobrenih sredstev. Na ministrstvu so po njenih besedah najprej začeli iskati prihranke pri lastnem poslovanju - z ukinitvijo študentskega dela, zmanjšanjem voznega parka in postopnim zmanjševanjem števila zaposlenih -, šele nato pa so začeli razmišljati o posegih v razpise in programe.

Za kulturne organizacije pa odgovori za zdaj ne prinašajo bistveno večje gotovosti. Dokler ne bo znano, kakšen bo jesenski rebalans proračuna in v kolikšni meri bo posegel v že odobrene projekte, številni organizatorji ostajajo v položaju, ko morajo izvajati programe, ne da bi vedeli, s kolikšnim državnim financiranjem bodo lahko na koncu dejansko računali. •