László Krasznahorkai, poet osamljenih ljudi
László Krasznahorkai, rojen 5. januarja 1954, je eden najprepoznavnejših sodobnih madžarskih avtorjev svetovnega formata. Pisatelj, ki od leta 1982 deluje kot samostojni umetnik, je na Madžarskem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade, vključno s prestižno Kossuthovo nagrado leta 2004, časti pa je bil pogosto deležen tudi v tujini, od ZDA in Nemčije do Japonske.
Njegove knjige so prevedene v številne svetovne jezike in so prejele priznanje kritikov širom sveta. Kot pisec scenarijev sodeluje od leta 1985 s filmskim režiserjem Bélo Tarrom. S filmom po svojem istoimenskem romanu Satanov tango (Sátántangó, 1985) in delom Melanholija upora (Az ellenállás melankóliája, 1989) s filmskim naslovom Werckmeisterske harmonije se je zapisal tudi med velikane filmskega sveta. Melanholično in saturnovsko obarvana Krasznahorkaijeva poetika bralca z neverjetno lahkostjo potegne v najgloblje labirinte človeškega bivanja. Je poet marginaliziranih, osamljenih ljudi. Njegova poetika temelji na izgubljenosti človeka v družbi in času. S precizno kompozicijo vpenja svoje like v neskončno izčrpavajoč turobni svet eksistence. Celoten Krasznahorkaijev poetični svet uprizarja posameznike oziroma posebneže, izrinjene na rob družbe, na rob preživetja. S tem pričara vzdušje brezizhodnega nesmisla in prikaže obliko tiste eksistence, ki ji je danes zapisanih vse več ljudi.
Njegovo najpomembnejše delo Satanov tango aludira na korak argentinskega tanga, ki temelji na koraku naprej in nazaj. Ta vražje začarani ponavljajoči se korak tanga - zagon in stagnacija - je ples ljudi brez upanja nekje v zakotnem, depresivnem miljeju madžarskega Alfölda, v neki do obisti umazani gostilni, kjer družba zgubljenih duš čaka na odrešenika v upanju, da s pojavnostjo preroka vstajenja pride do usodnega zasuka stanja stvari, duha in družbe v boljšo smer. Temno in hladno tonaliteto temačnega romanesknega sveta stopnjuje tudi delo Melanholiji upora, v katerem spoznamo, da je v ontološkem propadanju sveta vsak korak brezupen. Prikaže se črna podoba človeške sedanjosti in prihodnosti, kjer ni mesta za noben idealizem, kjer je ločnica med morilci in žrtvami takorekoč zabrisana. Pa vendar, vso to temačnost Krasznahorkai razsvetli s samosvojim humorjem in ironijo, nemalokrat z močno samoironijo. Tudi bravurozna knjiga Vojna in vojna (Háború és háború, 1999) nas zapelje v temačne globine bivanja.
László Krasznahorkai je leta 1990 nekaj časa preživel v vzhodni Aziji, predvsem v Mongoliji in na Kitajskem, kasneje, leta 1996, 2000 in 2005, pa na Japonskem. Srečanje z azijsko kulturo ga je navdihnilo za romana Zapornik v Urgu (Az urgai fogoly, 1992) ter Uničenje in žalost pod Nebom (Rombolás és bánt az Ég alatt, 2004) in za zbirko kratkih zgodb Seiobo (Seiobo járt odalent, 2008).
László Krasznahorkai v svojih delih mojstrsko oriše koreografijo pasti, anatomijo uničenja, apokaliptično vizijo sveta. Njegova umetniška dela so mojstrski orisi apoteoze podlosti ter propadanja človeške ter družbene psihe in morale. Figure romanov so resnične podobe sodobnega človeka, so brezčasne, predvsem pa (ne)literarne.
JUTKA RUDAŠ