Lepi - krasni Laibach so v nekdanjem skladišču soli spet "dali misliti"

Laibach so bili v Magazinu Grando preprosto ... Laibach. Taki, kot jih je človeško uho prvič uslišalo pred dobrimi štirimi desetletji. Repetativni, grob, industrijski in do obisti zateženi noise, ki so ga iz številnih reprodukcijskih (no, pa tudi "običajnih") inštrumentov izvabljali Vitja Balžalorsky, Luka Jamnik, Rok Lopatič, Bojan Krhlanko, Milan Fras ter njegova prežarčenost Ivan Novak, je za "nedolžno" uho utegnilo biti moteče, utrujajoče in - naj ponovimo - do obisti zateženo. Le da bil je ta pridevnik v prvem primeru uporabljen brez negativne konotacije.

A prav zato je potrebno, ko govorimo o Laibach, videno in slišano postaviti v specifičen konceptualni okvir. Čemu so bili obiskovalci torej priča?

V napovedniku so Laibach obljubljali rekonstrukcijo svojega legendarnega koncerta na zagrebškem bienalu leta 1983. Toda, kaj pravzaprav pomeni rekonstruirati Mi kujemo bodočnost? Predvsem to, da rekonstruiraš enega tistih koncertov, pri katerih je že sam pojem koncert nekoliko preozek. 23. aprila 1983 so Laibach na XII. zagrebškem glasbenem bienalu nastopili skupaj z angleškima skupinama Last Few Days in 23 Skidoo. Termin je bil skoraj popoln: od polnoči do pete ure zjutraj v Dvorani Moša Pijade. Laibach so za nastop pripravili multimedijski projekt z dvanajstimi videomonitorji, filmskim platnom in materialom, ki je bil za takratno jugoslovansko javnost približno tako prijeten kot kolonoskopija v ponedeljek zjutraj.

Tudi na tokratnem koncertu so Laibach poskrbeli za projekcije.

Foto: Valter Leban

Na 16-milimetrskem traku je tekel dokumentarni film Milana Ljubića Revolucija još traje iz leta 1971, torej film, ki je v precej klasičnem socialističnem registru poveličeval dosežke jugoslovanske revolucije. Laibach pa so čez projekcijo hkrati spustili zanko s prizorom iz pornografskega filma. Na videomonitorjih je tekel njihov Morte ai sciavi. Titov govor, revolucionarna ikonografija, pornografija, vojaške uniforme in industrijski hrup so ustvarili situacijo, v kateri so se simboli oblasti začeli medsebojno razžirati.

Okoli 3.30 je bojda prišla policija. Nato še vojaška - a ne še politična - policija. Laibach, oblečeni v uniforme jugoslovanske vojske, niso hoteli z odra. Ko so jim izklopili centralno ozvočenje, so igrali naprej, pridružila pa sta se jim tudi člana preostalih dveh skupin. Koncert je bil dokončno ustavljen ob 4.33. Potem je bilo vsega konec, vsaj za nekaj časa. Sledili so politični protesti hrvaških organizacij, medijska kampanja v Sloveniji, znameniti televizijski intervju in prepoved nastopanja, ki je trajala do leta 1987.

Rekonstrukcija - ponovna aktivacija

V Portorožu je bilo seveda vse precej bolj civilizirano - če izvzamemo brezobrazne gospe v občinstvu, ki so koncert izkoristile za glasen pogovor o načrtih za nedeljsko kosilo. Nobenega izklapljanja elektrike ni bilo, nobene vojaške policije in tudi nobene posebne nevarnosti, da bo skupina zaradi pornografske projekcije na Tita za nekaj let izginila iz javnega prostora. A ravno zato je bilo zanimivo gledati, kako je mogoče po štirih desetletjih isti - no, podoben - material prestaviti v popolnoma drugačen prostor. Kar je bilo nekoč politično eksplozivno, je danes zgodovinski material. Toda Laibach ga niso predstavili kot muzejsko rekonstrukcijo, temveč kot ponovno aktivacijo postopka.

Vitja Balžalorsky in Ivan Novak

Foto: Valter Leban

Če bi hoteli biti zares pikolovski, rekonstrukcija niti ni bila povsem popolna. Na odru bi moral stati tudi Dejan Knez, eden od ustanovnih članov Laibacha, ki je tokrat koncert spremljal iz občinstva. Ampak pravzaprav bi bilo nenavadno, če bi Laibach verjeli, da je treba nekaj narediti popolnoma tako, kot je bilo narejeno prvič. Njihova celotna umetniška metoda temelji na nasprotnem: original je sumljiv, kopija je legitimna, reprodukcija pa lahko postane novo izvirno mesto pomena. Če že ne verjamejo v originalnost, jim pač ni treba verjeti niti v rekonstrukcijo kot sveto dolžnost.

Iz Zagreba v Trbovlje

Po izletu v Zagreb je koncert zavil v Trbovlje. Ne v turistične Trbovlje, če si lahko dovolimo to nekoliko cinično formulacijo, ampak v Trbovlje kot politični, delavski in industrijski prostor, iz katerega Laibach izhajajo. Drugi del večera je sestavljal material z albuma Sketches of the Red Districts, ki se je pravzaprav vrnil k zgodovini rdečih revirjev in k dogodkom, ki so bistveno zaznamovali kolektivno imaginarijo tega prostora.

Med njimi je tudi 1. junij 1924. Datum, ki bi ga bilo mogoče mimogrede preskočiti, če ne bi vedeli, da so Laibach ustanovili prav 1. junija 1980. Na isti dan, 56 let po krvavem spopadu v Trbovljah, se je torej rodila skupina, ki bo pozneje iz industrializiranega delavskega okolja naredila enega najbolj prepoznavnih umetniških jezikov nekdanje Jugoslavije.

In kaj se je zgodilo leta 1924? V Trbovlje je prišla Orjuna - Organizacija jugoslovanskih nacionalistov, rojalistično usmerjeno, protikomunistično in militantno gibanje, ki je v prvi Jugoslaviji predstavljalo enega od odgovorov na naraščajočo moč komunističnega in delavskega gibanja. Njeni pripadniki so bili zagovorniki jugoslovanskega nacionalizma, monarhije in centralistične države, politični spopad z delavskim gibanjem pa je bil tudi fizičen. V Trbovljah, izrazito rudarskem in proletarskem okolju, je zato njihov prihod pomenil trk dveh precej nezdružljivih političnih svetov.

Eden ključnih avtorjev glasbe današnjih Laibach je tudi Luka Jamnik

Foto: Valter Leban

Sledil je oborožen spopad med orjunaši in trboveljskim delavstvom. Umrli so ljudje na obeh straneh, po spopadu pa so orjunaši ob umiku napadli tudi Rudarski dom, pomembno središče delavskega in komunističnega organiziranja. Dogodek je ostal zapisan v zgodovini Trbovelj kot eden od ključnih trenutkov njihovega delavskega izročila. In zdaj pridemo do Laibach. Skladba Smrt in pogin ni abstraktna industrializirana grožnja, ampak skladba, ki se vrača prav k temu dogodku.

To je pomembno. Ker Laibachovi rdeči revirji niso samo estetika. Niso samo dimniki, rudniški rovi, rdeče zastave, delavske uniforme in težki ritmi, ki so videti dobro na fotografijah. Za njimi je konkretna zgodovina konkretnega prostora. In ko Laibach to zgodovino prestavijo na oder v Portorožu, jo prestavijo iz njenega prvotnega okolja v nekdanji magazin soli. Iz leta 1924 v leto 2026.

Zato je Sketches of the Red Districts pravzaprav veliko več kot zbirka skladb, ki se dobro prilegajo laibachovski estetiki. Je vrnitev k vprašanju, iz katerega je skupina nastala. Kaj pomeni živeti v prostoru, kjer so industrija, delo, razred, država, nasilje in politika tako tesno prepleteni, da jih skoraj ne moreš več ločiti?

V Glück Auf, rudarskem pozdravu, v Moralni zaslombi, v Smrti in poginu in naposled v grozeči sklepni skladbi Lepo-Krasno zato ni bilo prav veliko tistega Laibacha, ki ga občinstvo morda pričakuje iz njihovih bolj spektakularnih projektov. Nobene potrebe po tem, da bi gledalcu pomežiknili in mu sporočili: brez skrbi, saj razumemo, da je vse skupaj absurdno. Tokrat so stvar pustili stati. Težko, glasno, skoraj obredno.

Nepogrešljivi Rok Lopatič.

Foto: Valter Leban

In to je bil tudi precej logičen način, da se je končala razstava AUSSTELLUNG! LAIBACH KUNST: K.I.E.F.E.R.. Razstava je obiskovalca ves čas silila v vprašanja o originalu in kopiji, o reprodukciji, apropriaciji in premikanju simbolov iz enega konteksta v drugega. Koncert je vse to pokazal na lastnem telesu. Mi kujemo bodočnost je bil kopija zgodovinskega dogodka, ki ni mogel biti original. Sketches of the Red Districts pa je bil nova interpretacija zgodovine, ki je že sama po sebi postala material za laibachovsko mitologijo.

Kaj narediti z Laibach leta 2026?

Leta 1983 je bilo razmeroma lahko pokazati s prstom na oblast. Bila je tam. Imela je svojo državno ikonografijo, svojo vojsko, svojo televizijo, svoj jezik in, kot se je izkazalo v Zagrebu, tudi svojo vojaško policijo. Laibach so v ta jezik vstopili in ga začeli reproducirati tako dosledno, da ga je oblast na koncu prepoznala kot grožnjo.

Danes je stvar precej bolj razpršena. Oblastnega jezika ni več treba iskati samo v državnih institucijah. Je na družbenih omrežjih, v političnem marketingu, v televizijskih studiih, v propagandi, ki je pogosto zapakirana kot novica, in v podobah vojn, ki jih gledamo med dvema reklamama. Nacionalizem je dobil nove uniforme, propaganda nove platforme, politična manipulacija pa nov algoritem.

Z Laibach sodeluje tudi eden bolj ekscentričnih slovenskih bobnarjev Bojan Krhlanko.

Foto: Valter Leban

In tudi zato Laibach danes niso nostalgičen ostanek nekega jugoslovanskega časa. Pravzaprav je precej bolj zanimivo nasprotno: njihov svet je postal manj tuj. Kar je bilo nekoč videti kot pretirana, skoraj groteskna umetniška gesta, je danes mogoče najti v vsakodnevnem političnem spektaklu. Uniforma, zastava, slogan, množica, sovražnik, zgodovinski mit ... vse to je še vedno tukaj, samo produkcija je boljša.

Tudi v Sloveniji. Ko se kulturna politika začne ukvarjati s tem, katera kultura je vredna javnega denarja, katera preteklost je primerna za državno obeleževanje in katera interpretacija zgodovine je politično zaželena, smo spet pri starih laibachovskih vprašanjih. Kdo proizvaja simbol? Kdo ga sme uporabljati? Kdo odloča o njegovem pomenu? In kaj se zgodi, ko ga nekdo vzame iz predvidenega konteksta in ga postavi pred nas drugače? Laibach na ta vprašanja ne odgovarjajo. Nikoli niso. Prav to je tista "ciliegina sulla torta", ki jih dela zanimive.

Lepo-Krasno.