Lepota kot spletna trgovina

Le na videz se lahko gledališko besedilo Jakiš in Pupče zdi arhaično. Jakiš, mlad, zdrav fant, ki ga razganja in pravi, da je grd, pa še denarja nima, da bi bil lepši, tako se opiše sam, je “tipični profil” mladeniča na sodobnih digitalnih platformah, kot je Tinder. Digitalni svet je danes tisti, kjer sodobni Jakiši iščejo potrditev za svojo ranjeno samopodobo in, če jim uspe, hipno potešitev.

Zloglasna spletna stran Pornhub je takoj ob uvedbi karantene v Evropi začela z intenzivnim oglaševanjem in najbolj ogroženi državi - Italiji - ponudila brez-plačni dostop do poplave pornografije. Kaj bi fant, ki se doživlja kot Jakiš, razočaran in zaprt v karantensko sobo, torej počel? Spletna pornografija je digitalizirana “grdota”, ki se prodaja kot “lepa” in nagovarja Jakiša v vsakem mladeniču. Kakšne so posledice “idealnih” podob, ki jih kažejo na spletu? Nezmožnost stika z resnično žensko je pogosta posledica pri tistih, ki redno uporabljajo splet za druženje in obliko spolnosti. Kakor poročajo terapevti iz različnih držav, je v času digitalizirane spolnosti vse več hudih čustvenih in telesnih težav. Za odvisnike od spletne pornografije je značilna impotentnost ob srečanju z resnično in “nepopolno” žensko, ki ne deluje kot igralka na ekranu.

Le kako bi sicer bila v vzponu trgovina s plastičnimi lutkami za spolnost? Spletne podobe imajo s svojo “popolnostjo” še druge posledice; o tem pričajo tudi lepotni kirurgi, ki ugotavljajo, da se vse mlajše osebe odločajo za radikalne kirurške posege v imenu lepote. Filtri in obdelava fotografij, ki so del sodobnih telefonov na dosegu prsta, so instantna “olepšava” za vsak selfie. Kdaj pred sedanjim časom pa se je človek nenehno ogledoval na številnih platformah, ki zahtevajo, da smo videni in da gledamo? Karantena zaradi koronavirusa je pahnila delovne in izobraževalne procese na splet, kjer so bili posamezniki opazovani v svoji zasebnosti; in naenkrat je ni bilo več. Tehnologija je tista, ki peha množico ljudi v nenehno samozavedanje lastnega videza.

Podobno ugotavljajo ženitne posredovalnice v Evropi, ZDA in Indiji, ki so s porokami in vsem, kar sodi zraven, milijardni posel. Seveda tudi danes pri porokah še zdaleč ne gre le za zunanje simpatije in klic srca: če imaš več, lahko izbiraš partnerja med “bogatejšimi in lepšimi”.

Tudi hlastanje za potomstvom, s katerim so obsedeni starši Jakiša in Pupče, je v času umetne inteligence enako krčevito kot pred stoletjem, ko je le biološki otrok lahko podedoval kraljestvo. Bi sodobna Jakiš in Pupče, razočarana nad lastno lepoto, posegla po katalogu nadomestnih mater v Ukrajini, da bi zanju rodila “lepšega” otroka?

Gledališko delo Jakiš in Pupče deluje v tem smislu zelo človeško. Zmotljivo, tudi vulgarno in razgaljujoče, a vendar se dogaja med ljudmi, ki iščejo pot drug do drugega. V stiku z bližnjim nimajo veliko prostora za pretvarjanje, za razliko od digitalnih svetov, kjer ni nič tako, kot je videti.