Lepota poezije zmaguje nad človeško slepoto
Ines Cergol, pesnica in profesorica slovenščine na koprski gimnaziji, pravi, da je tudi pri novih generacijah mladih tako, kakor je vedno bilo: redki imajo v sebi poseben čut za poezijo, s katerim se rodijo in živijo vse življenje. Sama sodi med tiste, ki poleg uživanja v branju, poezijo tudi pišejo.
Svojo četrto pesniško zbirko (S)lepota, ki je te dni izšla pri Založbi 2000, bo drevi ob 19. uri predstavila v koprskem Domu knjige.
> (S)lepota se zdi naravno nadaljevanje vaše prejšnje zbirke Svetlobnice ...
“Čeprav se na prvi pogled zdi njena negacija, je v bistvu njeno nadaljevanje, sicer osvobojeno vseh iluzij - prividov oziroma slepote. Premočna svetloba namreč lahko celo oslepi, obenem pa je svetloba nujno potrebna, da lepoto sploh vidimo in doživimo. U-vid nam torej omogoča svetloba, obenem pa seveda naša neposredna prepustnost zanjo. Lahko si namreč nadenemo črna ali roza očala, in 'slika' izgine ali je nerealna. Taka očala si radi velikokrat omislimo, kdaj hote, ker določenih stvari ne želimo videti ali jih želimo videti drugače, kdaj zato, da bi se pred svetlobo obvarovali, se skrili pred njo, enostavno ne videli. (S)lepota skuša namigovati na to, da prehod od slepote k lepoti obstaja, kot seveda tudi obratno, saj nas lepota sama po sebi lahko tudi oslepi, da ne vidimo ne celovito, predvsem pa ne globlje. Ali kot pravi rek - Ljubezen je slepa. In prav za to v zbirki gre - za prehod iz ljubezni kot iluzije, želje v absolutno ljubezen.”
>Tudi Rafka Kirn v razmišljanju o zbirki povzema Kierkegaarda, po katerem je Ljubezen presežna kategorija, emanacija življenja samega, saj 'njeno graditev lahko primerjamo edino z rastjo, ki tajno deluje v naravi. Njena sila je kot kal v zrnu …'
“Ja, Rafka piše, da samo taka Ljubezen daje Smisel celotnemu življenju, saj je ne morejo spodnesti 'niti najbolj tesnobne misli nemirnega duha, niti najbolj viharni in brezupni življenjski trenutki'. Pri srcu mi je njeno razmišljanje, da prispodoba o ponovnem rojstvu pomladi in kalečem zrnu, ki zaključuje pesniško zbirko (S)lepota, dodaja celotnemu sporočilu knjige svetlejši, skoraj optimističen ton: 'Kot iz 'semena klije klas', tako klije in zori resnična ljubezen in z njo ustvarjalna moč ljubečega in lepota poezije, ki vedno znova zmaguje nad človeško slepoto.'”> Med vašimi pesniškimi zbirkami so daljša obdobja premora. Kako nastajajo?
“So obdobja, ko pišem intenzivno, včasih zapišem verz, pesem, včasih pa cel cikel pesmi, in obdobja, ko pišem fragmentarno ali pa sploh ne pišem. Kakor pride. Potem vse skupaj 'odleži'. Kar dolgo, preden ponovno vzamem verze 'pod lupo'. Nekatere pesmi ostanejo take, kot so bile zapisane, druge spreminjam, tretje 'vržem v koš'. Ko pa pripravljam knjigo, pesmi razvrščam v cikle tako, da izoblikujem celoto. Umestim pač tiste, ki medsebojno korespondirajo. Med izidom mojih pesniških knjig vedno mine sedem let. Pa ne, da bi to načrtovala. K objavi zadnje knjige me je spomladi nagovoril urednik Založbe 2000, Peter Kovačič Peršin, in priznati moram, da na začetku nisem bila nič kaj pripravljena se lotiti dela. A očitno se je knjiga morala prav zdaj zgoditi.”
>Pesmi imajo raznolike oblike: so take, ki nimajo velikih začetnic ali ločil, svobodnih oblik in prostega verza, pa tudi one, ki jih odlikuje nevsiljiva rima.
“Pišem v sozvočju s svojim notranjim ritmom. In tudi ko pesmi redigiram, skušam ostati v ritmu, v katerega je bilo posamezno besedilo ujeto. Ritem pa narekuje inspiracija. Kdaj je to intimno občutje, spet drugič pa razmišljujoče motrenje sebe in sveta. Sicer pa je oblika pesmi v sozvočju s sporočilnostjo.”
>Je oblika tudi v sozvočju s posameznimi cikli?
“Pesmi v ciklu Fragmentarnice skušajo tudi oblikovno podati fragmentarnost, medtem ko so pesmi drugih štirih ciklov oblikovno tradicionalne, sicer v prostem verzu, vendar z regularno interpunkcijo. Cikel Baladnice je še najbolj tradicionalen, saj že s prvo pesmijo Kapelica aludira na stare balade, na ljudsko pesem, nadalje na antične motive, ker skuša ozavestiti stare in postane vsebine, torej vse tisto, kar je kot breme obležalo v podzavesti kot bolečina ali jeza, in 'per negationem' doseči katarzo, očiščenje, odrešitev. S tem pa tudi polno bivanje tukaj in zdaj. Saj če smo ujeti v starem, živimo v preteklosti, če nas je strah pa v prihodnosti, in pozabljamo, da je polnost življenja le sedanjost.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
