Lipicanec: ko se dotakneš zgodovine
LIPICA > Vendar pa se knjiga Franka Westermana začne skoraj štiristo let kasneje, leta 1945, tik pred koncem druge svetovne vojne. Opisuje nemškega dečka, sina oficirja, ki skuša rešiti dva lipicanca. Nadaljuje se s pisateljevo izkušnjo. Westerman je lipicanca prvič videl kot otrok v kobilarni na Nizozemskem. Takrat so se ga dotaknile besede lastnika kobilarne: “Ko se dotakneš lipicanca, se dotakneš zgodovine.” Westerman se je dotikal Conversana Primule: prav njegovo zgodbo in zgodbo njegove družine Westerman opiše v knjigi, dolgi dobrih 230 strani.
Zgodba, ki teče prek vse Evrope, se dogaja na številnih bojiščih ali bolje rečeno v njihovih zaledjih in slika številne zgodovinske dogodke. Lipicanci so bili povsod tam, kjer se je porajala zgodovina, tako slavna kot neslavna: pri kronanjih in pri poskusih v taboriščih. V knjigi ne beremo le zgodb o lipiških rodovnikih, pedigrejih in edinstvenih lastnostih, ampak o vojnah, imperijih, genetiki in ne nenazadnje tudi o človeškosti ter njenem pomanjkanju.
Vendar pa lipicanec kljub svoji lipiški zibelki ni Slovenec, meni avtor. Predniki lipicanca so razpršeni po evropskih državah, vzgojili so jih na Dunaju, kot svoje so si lipicance prisvajali različni vladarji. “Določati lipicancu narodnost bi bilo podobno nesmiselno, kot da bi ga oklicali za katolika. Ljudje smo jih opredeljevali. Teh plemenitih živali pa to prav nič ne zanima, prav tako kot jih ne zanima meja, ki poteka tu blizu,” razmišlja Westerman. Žival, nadžival je knjiga, ki se med drugim loteva pogledov na lipicanca iz zornih kotov različnih narodnosti. “Veliko je knjig o lipicancih, vendar le malo je takih, ki obravnavajo tudi politični pogled nanje,” pove Westerman, ki ne kritizira in ne sodi, ampak predvsem opazuje.
V Lipico je prvič prišel med pisanjem knjige, kasneje se je sem vrnil še dvakrat, tokrat pa je bil prvič v Sloveniji zaradi promocije knjige. Zanjo je veliko zanimanja, prevedli jo bodo v deset jezikov, med drugim tudi v japonščino, pisatelju pa je najljubši prav slovenski prevod. Da je zanimanje za njegovo knjigo in lipicanca veliko, dokazuje tudi namen nizozemske filmske ekipe, ki bo od januarja dalje po vsej Evropi, tudi v Lipici, zgodbo poskušala prenesti na filmski trak. Westerman se je včeraj, po predstavitvi knjige, sprehodil po muzeju v Lipici, kobilarni in dunajskem drevoredu, po katerem so tri leta stare lipicance peljali na Dunaj.
PETRA MEZINEC
