Literatura Marjana Tomšiča na simpoziju FHŠ
Fakulteta za humanistične študije (FHŠ) je v okviru Dnevov humanistike včeraj pripravila študentski simpozij na temo literarnega ustvarjanja Marjana Tomšiča Istra v slovenski literaturi. Predavatelji in študentje so na njem vsak s svoje plati osvetlili Tomšičevo literaturo in njegovo vpetost v istrski prostor.
KOPER> Ko je Marjan Tomšič kot mlad učitelj prišel v Marezige, ga je nenehno vleklo v Gračišče. Še sam ni vedel zakaj in čemu. Samo to mu je bilo jasno, da preprosto mora tja, je ob robu simpozija o svojih prvih stikih z Istro povedal pisatelj. Ko je v Gračišču iskal namestitev, so ga krajani odpeljali k Mariji Franca. Ta ga je nekaj trenutkov pozorno motrila, potem pa kratko rekla: “Vzamem ga.” Kot da si ga je prilastila, se spominja pisatelj, si ga vzela za glasnika svojih zgodb in zgodb premnogih brezimnih Šavrink, ki jih je Tomšič kasneje ne le poimenoval, temveč jim vdihnil življenje. Očitno sta si bila usojena, je prepričan Tomšič, kajti zelo kmalu sta prevzela vsak svojo zelo jasno določeno vlogo; Marija Franca vlogo ljudskega pevca in pripovedovalca, Tomšič pa poslanstvo umetniške ubeseditve njenih pripovedi.
Poleg bogatega literarnega opusa se Marjan Tomšič lahko pohvali s svojim fotografskim opusom, scenariji predvsem za risane filme (Francija Slaka in Konija Steinbacherja), z mentorskim delom z mladimi literati in radijskimi igrami. Predvsem pa mu gredo zasluge za zbiranje etnografskega gradiva.
Tri pripovedna polja
Odtlej je preteklo veliko besed in se nabrala bogata knjižna bera, ki je Tomšiča postavila v sam vrh slovenske ustvarjalnosti in ga tak rekoč poistovetila z Istro in vsem istrskim. Čeprav ga tu in tam kak domačin še spomni, da je “furešt”, in mu oponaša njegove štajerske korenine, je jasno, da ostaja Tomšič še vedno najvidnejši glasnik Istre in njenih ljudi v slovenskem prostoru.
Tomšičev literarni opus še zdaleč ni omejen na Istro. Profesorica Jasna Čebron je v svojem referatu Prostori Tomšičeve pripovedi razdelila njegovo literarno ustvarjanje na tri polja, istrskega, avtobiografskega in aleksandrinskega.
Za istrsko tematiko je značilen panoramski pogled, pravi Čebronova; v njem avtor nastopa kot vsevedni pripovedovalec. Za avtobiografsko tematiko, vezano predvsem na štajerski prostor, so značilna tesnoba in sanjska doživetja kot njeni antipodi. Pripovedni prostor v aleksandrinskem ciklu pa se razširi in osvobodi. Ritem gibanja pripovednih oseb, ki ga poznamo že iz istrskega cikla, se končno sklene. Povsem drugače kot v istrskem ciklu, kjer se Šavrinke v svojem večnem romanju med istrskimi vasmi in Trstom gibljejo v obliki pentlje, ki obenem lahko simbolizira tudi neskončnost njihovega početja.
Po uvodnih predavanjih so besedo na simpoziju dobili študentje FHŠ. Marko Gregorc, Ana Jurkovič in Agata Venier so se v svojih prispevkih spoprijeli s Tomšičevo prozo, Martina Rodela pa z njegovim jezikom. Zanimiv je bil tudi seminar Ksenije Turk in Nuše L. Mahne, ki sta se lotili ribiške terminologije od Istre do Timava.
Podoba Istre v očeh drugih
Poznavalka istrske književnosti Vladka Tucovič se je v svoji analizi nekoliko oddaljila od naslova, ki je napeljeval na element ljudskosti v Tomšičevi literaturi. Usmerila se je v analizo podobe Istre, kot se kaže skozi Tomšičevo literaturo in prek nje odseva v očeh drugih, tujcev, ne-Istranov. S tem seveda ni želela jemati legitimiteto Tomšičevemu pisanju, prej nasprotno. Prepričana je, da je Tomšič v svojih delih razkril podobo Istre, ki je drugim, “neposvečenim” tuja in neznana.
Svoj delež k razumevanju literarnega opusa Marjana Tomšiča je prispevala tudi prof. dr. Silvija Borovnik s Filozofske fakultete v Mariboru. Vendar je s svojo razpravo bolj kot nov pogled na Tomšičevo ustvarjanje postavila okvir, znotraj katerega so se umestili drugi udeleženci simpozija s svojimi analizami.
VIDA G. POSINKOVIĆ