Ljubezen, kot jo govori ženska
Galeriji Loža in Meduza v zadnjih tednih ponujata vpogled v ustvarjanje Giovanne Torresin. Rdeča nit avtorske poetike umetnice, ki je italijansko umetnostno kritiko nase opozorila sredi 90. let, je že od samega začetka človeško, največkrat kar lastno telo. Slovenskemu občinstvu se Torresinova predstavlja z izborom fotografij in instalacij, naslovljenim Srčna kraljica.
KOPER>Srčna kraljica je sprehod po najbolj odločilnih točkah opusa Giovanne Torresin. In čeprav se pred gledalcem razgrinja njen opus od leta 1994 pa do še čisto svežih, letošnjih del, postavitvi v Loži in Meduzi nista omejeni ne s kronološkim zaporedjem ne s tematskimi poudarki. Italijanska umetnostna kritičarka in kustosinja Sabina Zannier se je skupaj s kolegico iz Obalnih galerij, Majdo Božeglav Japelj, odločila za princip “mešanja kart.” Gledalec je tako povabljen v igro, ki jo napeljuje že sam naslov razstave.
Kdo in kakšna je torej Srčna kraljica, kot nam jo predstavlja Torresinova? Zannierjeva odgovarja, da gre za žensko, ki brez vsakršnega strahu postavi na ogled vse svoje plati. “To je ženska, ki se razgali, da bi razkrila svoje maske in maske drugih, da bi vrezala sledove ran, razprostrla sijaj miline ter narisala lepoto bolečine in ljubezni. Vse pa podčrta z ostrino ironije, na trenutke mazohističnim pogledom in bojevniško držo, ki jo je prisilila, da je srčno damo igralnih kart zamenjala s Srčno kraljico Lewisa Carrolla, bojevito vladarico iz Čudežne dežele.”
Lahko bi rekli, da se ključ do razumevanja razstave skriva prav v igralnih kartah. Te namreč s svojo simboliko likov in barv razkrivajo dve prepletajoči se poti ustvarjalkinega iskanja: srčno, ki namiguje na odnos; in pot kraljice, ki ponazarja ženski lik. “Pri oblikovanju jo vodi igra, razpeta med konceptualno režijo in neznanim, ki je povezano s potezami drugih igralcev; temeljno izhodišče je psihološki čutni in čustveni odnos z drugim, kjer vsakič znova izrazi tudi svojo žensko bit,” ustvarjalni proces Torresinove opisuje Sabinna Zannier, in dodaja, da je njeno delo moč razumeti kot himno ljubezni in univerzalni objem.
Majda Božeglav Japelj delo Torresinove vidi kot preseganje polpreteklih smeri body arta ali performansa, saj ustvarja objekte, ki se na koncu praviloma znajdejo obešeni na steni ali na tleh. “Njen umetniški jezik, pri katerem izrablja krhkost ženskega telesa in potencial njenega duha, je izviren in skorajda pikolovski, zlasti v detajlih. Gre za umetniško sporočilo, ki je blizu ustvarjalcem, kot so Matthew Barney, Marc Quinn ali Cindy Sherman,” meni kustosinja Obalnih galerij in dodaja, da gre v njeni umetnosti za sofisticiran preplet fizičnega in čutnega v celovito estetsko doživetje.
MAKSIMILJANA IPAVEC
