Ljubezenska knjiga o knjigi
Kdor ima rad knjige, kdor jih zbira, malikuje, uživa tako ob njih vsebini kakor vonju, bo novo ljubezen skoraj gotovo spoznal v letos poslovenjeni Hiši iz papirja (La casa de papel, 2004).
Carlos María Domínguez, leta 1955 v Argentini rojeni in zadnji dve desetletji v Urugvaju živeči pisatelj, kritik in novinar, je s tem kratkim romanom doslej vstopil - beremo na zavihku slovenske izdaje - že v 18 tujih jezikov. V slovenščino, kamor pisec vstopa prvič, ga je prelila Tina Malič; knjigo, ki stane 14 evrov, je uredila Vesna Česen, založila Družba Piano, spremno besedilce pa prispeval Ivan Dobnik. Drobna, nadvse lična knjižica v slovenski izdaji ohranja izvirno podobo, zatorej se na 99 straneh znajde tudi prgišče navihanih risb Čeha Petra Sísa, ubranih na knjige in branje. Zakaj vse se vrti okrog ljubezni do knjige, okrog nedoumljivih zakonitosti, po katerih knjige usmerjajo življenjske poti posameznikov, jih celo prepletajo, tako poživljajo kakor ogrožajo ljubiteljev vsakdan.
Predzgodba romana - ta premore tudi vrline kriminalke - je zgoščena že v prvi povedi: “Spomladi 1998 je Bluma Lennon v neki knjigarni v Sohu kupila star izvod Poezij Emily Dickinson, in ko je na prvem križišču prišla do druge pesmi, jo je zbil avto.” Prvoosebni pripovedovalec, neimenovani univerzitetni kolega pokojne cambriške profesorice z oddelka za hispanistiko - iz njene usode in priimka je mogoče razbrati ne čisto pojasnjeni namig na Johna Lennona mater Julio -, kmalu po pogrebu prejme neobičajno pošiljko iz Urugvaja, namenjeno umrli: izvod Conradovega romana Senčna črta, tu in tam prekritega s cementom. Po detektivski raziskavi se dokoplje do spoznanja, da ga je poslal strasten knjigoljub, skrivnostni Carlos Brauer. Domala polovico Hiše iz papirja zapolni pripovedovalčev pogovor z Brauerjevim znancem in kolegom, takisto knjigoljubom, dasi daleč bolj urejenim Augustínom Delgadom. “Ustvariti knjižnico je kot zasnovati življenje. Nikoli ne gre le za naključno zbiranje knjig,” pravi Delgado, ki pojasnjuje, kako se je blaznež Brauer med urejanjem svoje gromozanske knjižnice požvižgal na vse bibliotekarske zakonitosti in iznašel samosvoj red. Na primer, strogo je ločeval knjige piscev, ki se niso mogli trpeti, in drugega ob drugega postavljal take, ki so si bili tudi za življenja blizu.
Ob tem Delgado prizna, da ga je zmeraj jezila Brauerjeva malomarnost, plod njegove blazne strasti: ves denar je namenjal kupovanju novih in novih knjig namesto vzdrževanju in negovanju že zbranih. Katastrofa je neizbežna, in na koncu se izkaže, da so Brauerjev pravi in edini dom lahko le knjige, čisto dobesedno. A zavoljo večjega bralnega užitka več o tem ne zapišemo.
Zgodba, zapisana z mnogo poezije, z dušo in duhovitostjo, z melanholijo in celo otožnostjo, dodobra prežeta tako s Conradovim kakor zlasti Borgesovim duhom, se sklene na morskem obrežju, kjer pripovedovalec z žalostjo zre, kako se knjižni papir “kljub opitemu in trmastemu upanju ulitih črk, ki so ga omogočili tiskarji, oblikovalci, tajnice, stavci, komentatorji, pisci in sli, strokovnjaki za črnilo in vezci, ilustratorji, pisci spremnih besed, kultivirani kritiki spomina” razkraja v nič.
ANDRAŽ GOMBAČ
