Ljudstvo brez glasbe nima duše
“Nisem zvezdnica, naša glasba je skupinsko delo,” je v torek pred koncertom na gradu sv. Justa v Trstu večkrat zatrdila pevka Omara Portuondo, 81-letna prva dama kolektiva Buena Vista Social Club, ki je na enem najslikovitejših koncertnih prizorišč dokazal, da je živ, živahen, srčen in ustvarjalen tudi 15 let po sloviti istoimenski plošči in 13 let po znamenitem filmu Wima Wendersa.
TRST> Čeprav Ry Cooder,kitarist in producent, ki je glasbenike zbral, produciral in osmislil projekt Buena Vista Social Club, dokumentarec sklepa z besedami, da je koncert v newyorški Carnegie Hall njihov zadnji nastop, so glasbeniki svojo skupno pot nadaljevali. Tudi po smrtih najprepoznavnejše trojice (Compay Segundo, Ibrahim Ferrer in Rubén González) preostali člani prvotne zasedbe skupaj s podmladkom uspešno koncertirajo po vsem svetu.
Tokrat se jim je v Trstu pridružil znani kitarist in pevec Eliades Ochoa, prav tako član prvotnega sestava, ki pa ni bil razpoložen za klepet z mediji. Smo pa zato skupaj z ekipama RTV Slovenija in Rai nekaj vprašanj postavili drugima ključnima članoma: Barbaritu Torresu (1956), virtuozu na kubanski lutnji, ki je prav tako eden znanih obrazov iz Wendersovega filma (tudi v Trstu je pokazal, kako jo zna igrati celo tako, da jo drži za svojim hrbtom), ter Jesusu “Aguajeju” Ramosu, pozavnistu in glasbenemu direktorju zasedbe. “To je glasba, ki steče po žilah. Pozitivna glasba! To je skrivnost. V njej je nekaj, kar te prisili, da zaplešeš, ne pusti te pri miru. Če ne znaš plesati, pa morda premikaš ramena,” o njihovem svetovnem uspehu meni Torres. “Od mlajših članov prihaja vitalnost in energija, ki prežema ostale, oni pa se veliko učijo od priznanih glasbenikov, kakršni so bili Ferrer ali González, in kakršni so danes Omara in Eliades. Med nami poteka nekakšna izmenjava,” o mladih v sestavu pravi Jesus “Aguaje” Ramos. “Svetu bi radi predstavili korenine kubanske tradicionalne glasbe in še naprej bi radi razdajali navdušenje in užitke,” zatrdi Torres, ki je v skupino leta 1997, v času snemanja plošče, prišel kot mlajši glasbenik, zdaj pa je že veteran, saj je že devet prvotnih članov umrlo.
“Naš dragi pesnik José Martí je rekel: glasba je duša ljudi, ljudstvo brez glasbe je brez duše. Tako je to,” je Torresovo razmišljanje o koreninah potrdila tudi Omara Portuondo, ki je novinarje pozdravila hudomušno prepevajoč italijansko Buona sera signorina buona sera. Kaj pa se je v zasedbi, ki je doživela veliko menjav, spremenilo? “Gre za isto kubansko glasbo. Vse ima, kar je imela včasih. Delamo glasbo, ki jo imamo radi. Tudi mladi jo nadaljujejo. Poglejte našega mladega pianista Rolanda Luno, ki nadaljuje delo Rubéna Gonzáleza! Nadaljevali bodo tudi za mano, ko bom umrla. Seveda jih zanimajo tudi druge vrste glasbe. A vendar je nekaterim všeč tudi naša. Prepevajo jo in plešejo tako na Kubi kakor drugod po svetu.”
Ali kdaj razmišlja, kakšna bi bila njihova pot brez srečanja z Wimom Wendersom?
“Tudi prej je bilo prav tako dobro. A gotovo je bilo srečanje z njim velika sreča, saj je šla naša glasba po vsem svetu. Tako z Wendersom kot s producentom Ryem Cooderjem, ki jo je poznal in verjel vanjo. Naš uspeh je rezultat dragocenega kolektivnega dela. Vse - glasba, ideje, produkcija, režija ... Da, skupnega dela,” je še zatrdila in televizijskemu snemalcu zapela Ciao ciao bambino.
Da gre za skupinsko delo, pri katerem s svojim žarom nespregledljivo izstopajo starejši člani, je bilo očitno tudi v Trstu. Šepajočemu ozvočenju navkljub sta največ navdušenja požela prav Omara in kitarist Ochoa, še dolgo pa sta v noč odzvanjali tako slovita Chan Chan kakor Dos Gardenias. In ne bi bilo pošteno, če na tem mestu ne bi priznali, da smo pri slednji, navkljub doživetem duetu Omare z mladim Carlosom Calungejem, pogrešali nezamenljivega Ferrerja.
MAJA PERTIČ GOMBAČ, KATJA GLEŠČIČ
