Lokovčani kujejo za mlade
Kaj preostane domačinom, ki želijo svoj odročni kraj ohraniti pri življenju, čeprav ne premore skoraj ničesar več, kar bi mladim dajalo delo? V Lokovcu, ki so mu nekdaj kruh rezali kovaštvo, domača obrt, tovarna in kmetijstvo, so na dobri poti z oživljanjem preteklosti in ohranjanjem kulturne dediščine svojih prednikov.
LOKOVEC > Da je Trnovska in Banjška planota po osamosvojitvi Slovenije ostala v okviru novogoriške mestne občine, je bil verjetno pomemben argument dejstvo, da so se ljudje iz hribovskih predelov zlasti po drugi svetovni vojni množično izseljevali v Novo Gorico. Tam so si ustvarili nove domove.
Vse so si priskrbeli sami
Lokovec so v 17. stoletju začeli naseljevati oglarji, kasneje kmetje, ki so se umikali izpod jarma fevdalne gospode. Pridelovali in izdelovali so vse, kar so potrebovali za vsakdanje življenje. Tako se je razvila domača obrt, posebej kovaštvo, bili pa so tudi pridni zidarji, obdelovalci kamna, krovci, kolarji in mojstri drugih opravil. Ženske pa so tkale, pletle in izdelovale čipke.
Vas sestavljajo Dolenji, Srednji in Gorenji Lokovec. Od spodnjega do zgornjega je dobre tri ure hoda, tej razdalji pa je treba prišteti še številne poti do posameznih domačij in zaselkov, ki s svojimi značilnostmi pričajo o prepletanju kulturnih vplivov Goriške, Furlanije, Tolminskega in Idrijskega. Število prebivalcev je naraščalo do prve svetovne vojne, leta 1910, na primer, so jih našteli 1483. Posebej po drugi vojni se je vas ves čas praznila, ob zadnjem štetju je bilo tam le še 293 duš.
Dediščina ne sme v pozabo
V preteklosti Lokovca se je nabralo toliko dediščine, da bi jo bilo nedopustno prepustiti pozabi, so si rekli Lokovčani in leta 2000 ustanovili Turistično kulturno društvo (TKD) Lokovec. V središče pozornosti so postavili svoje kovaštvo. Bili so časi, ko je ta dejavnost cvetela, skoraj je ni bilo domačije brez kovačije. Začeli so z žebljarstvom, ki se je postopoma razvilo v kovanje orodij za kmetijstvo in gozdarstvo. Sloves je tamkajšnjim mojstrom prinesel lokovški fouč z rezilom, ki ga je moč spraviti v ročaj.
“Začeli smo s strokovnimi posveti o kovaštvu in z zbiranjem eksponatov, leta 2003 pa smo v farovžu cerkve sv. Petra in Pavla v Srednjem Lokovcu postavili repliko stare kovačije in razstavo predmetov, fotografij in dokumentov. V farovžu je tudi razstava o življenju in delu našega rojaka, upokojenega koprskega škofa Metoda Piriha, ” pravi predsednik Kulturno turističnega društva Lokovec Miroslav Šuligoj Bremec. “Vsa naša dejavnost temelji na sodelovanju s strokovnjaki iz Goriškega muzeja, z našo mentorico Ingo Miklavčič Brezigar, in iz ZRC SAZU.Vključila se je tudi čepovanska šola, ki organizira kovaško delavnico,” dodaja.
Vse to pa so šele zametki vaškega središča v Srednjem Lokovcu, ki ga snujejo z evropskim denarjem. Tam naj bi postavili stalno muzejsko zbirko kovaštva, kompleks pa bo predstavljal stičišče domačinov vseh treh naselij in cilj obiskovalcev iz doline.
Tudi pesem in beseda
Ohranjanje tradicije kovaštva pa je le del zelo razvejane dejavnosti društva. Ljudsko pesem tamkajšnjih krajev ohranjata skupini Domači pevci iz Lokovca in Vesel Garejnkančane, domačo besedo pa Faruška Roza. Vse si zapisujejo in objavljajo v letnem glasilu Pro Loko Lokovec. V raziskovanje etnološkega bogastva so pritegnili vso Trnovsko in Banjško planoto in ga doslej strnili v knjigah o oblačilni kulturi, o šolstvu, oglarstvu in v zborniku o ljudski dediščini za muzeje. Leta 2010 je društvo prejelo častitljivo Murkovo listino za ljubiteljsko delo v etnologiji. Imajo svojo spletno stran, v kratkem v vas prihaja celo optični kabel. Vsako leto organizirajo tudi tematske prireditve, med drugim v lepo obnovljeni šoli v Gorenjem Lokovcu.
In kako Lokovčani vse to zmorejo, saj jih ni prav veliko? “Tako, da smo ustvarili vzdušje, da pripadamo skupnosti, ki se ji pridružujejo tudi rojaki, ki živijo v dolini in somišljeniki z vse planote. Dobrodošli so predvsem mladi, celo najmlajši, ki smo jih letos poleti gostili na otroških delavnicah,” je prepričljiv predsednik TKD Lokovec Miroslav Šuligoj Bremec.
DAVORIN KORON
