Luxemburgensia ali Hällewull
Izbor jezika razumemo kot prvo stopnjo stilizacije pri avtorjih, katerih materinščina in pogovorni jezik je luksemburščina, pa se potem odločajo ali bodo pisali v nemščini, francoščini, neredko tudi v luksemburščini ali celo v angleščini, priseljenci, ki jih je v Luksemburgu skoraj 40 odstotkov, pa pogosto tudi v svoji materinščini.
Festival Vilenica v teh dneh gosti luksemburškega avtorja Jeana Backa; za novelo v nemščini Amater (Amateur) je leta 2010 prejel nagrado Evropske unije za književnost. Včeraj je Back predaval na mariborski Filozofski fakulteti, zvečer je bil gost 6. Mladih rim, ki potekajo pod okriljem festivala Mladi Maribor, nocoj ob 19. uri pa se bo na literarnem večeru predstavil v velilki čitalnici NUK v Ljubljani. Z njim se bo pogovarjala urednica antologije Vesna Kondrič Horvat.
V kulturi, tradiciji in literaturi na sečišču romanskega in germanskega prostora je čutiti preplet obeh prostorov, na katera se naslanja, a prizadeva si tudi za samostojnost. Na začetku tretjega tisočletja vlada v luksemburški književnosti velika formalna in tematska raznolikost, srečamo pa različne žanre; avtorji, ki pišejo v nemščini, dajejo prednost kratki prozi, v francoščini pišoči raje ustvarjajo liriko, dela v luksemburščini pa obsegajo prozo, liriko in dramatiko.
Si predstavljate, da vas v tujini vprašajo, če v Sloveniji, s tako malim številom prebivalcev, sploh imamo umetniška dela? Prav to se je zgodilo avtorju Guyu Helmingerju, ki prihaja iz Luksemburga - ta ima le za četrtino prebivalcev Slovenije - ko je poleti leta 2006 mesec dni prebival kot mestni kronist v indijskem Hyderabadu, “… če me je kdo vprašal, ali so v Luksemburgu rokovske skupine in komponisti in ali tam razen mene sploh še kdo piše, sem skoraj znorel. Ne zaradi nevednosti ali zaradi postavljenega vprašanja samega po sebi, ampak ker je to navidezno zanimanje implicitno predpostavljalo, da ljudje v majhni državi nimajo potreb po umetnosti.” Prav nasprotno bi lahko ugotovili, da je veliko “majhnih” književnosti, ki se ponašajo z bogato literarno bero.
Z “Luxemburgensio” - pod tem pojmom razumejo vse, kar, ne glede na jezik, napišejo Luksemburžani oz. kar nastane v Luksemburgu -> smo se v Sloveniji prvič bližje srečali leta 2008, ko je izšel prevod zbirke kratkih zgodb Rja Guya Helmingerja. V slovenščini, razen te knjige, odlomka iz romana Neubrasilien (Nova Brazilija) istega avtorja in nekaj pesmi Jeana Portanteja v vileniškem zborniku, doslej še nismo imeli priložnosti prebirati luksemburške književnosti, zato je antologija Hällewull toliko dragocenejša.
Hällewull pomeni v luksemburščini, da gre za veliko število; “eng Hälewull Leit” pomeni na primer, da gre za veliko ljudi, izraz pa nakazuje, da lahko pride do zmešnjave, če je na kupu veliko ljudi ali veliko česa drugega. V antologiji je zbranih veliko (enaindvajset) avtoric in avtorjev, pesnic in pesnikov, ki ne pomenijo zmešnjave, ampak veliko različnih glasov polifonega Luksemburga. Njena glavna značilnost je “inter- oz. transkulturnost”, pisanje v več jezikih pa kar vsakdanje. Nekateri avtorji pišejo v nemškem in luksemburškem jeziku (npr. Roger Manderscheid); Nico Helminger in Guy Rewenig, ki sicer tudi pišeta v luksemburščini in v nemščini, sta svoji nedavni deli izdala v francoščini. Najbolj znan primer pa je pesnica Anise Koltz, ki je naprej pisala v nemščini, potem v nemščini in luksemburščini, od 70-ih let pa samo še v francoščini, saj, kot je dejala sama, po smrti svojega moža, ki je bil pozna žrtev nacizma, kljub temu da se ji zdi nemški jezik lep, ni več hotela pisati “v jeziku njegovih rabljev”.
VESNA KONDRIČ HORVAT
