Marduk: bend, ki je iz bogokletstva naredil disciplino

Ko se govori o zgodovini black metala, je skoraj neizogibno, da se pogovor prej ali slej preseli na Norveško. Mayhem, Burzum, Darkthrone, Emperor, Immortal in druga imena so v začetku devetdesetih ustvarila sceno, katere vpliv je vsekakor presegel glasbo. V požigih cerkva, umoru kitarista Euronymousa, samomoru pevca Deada in vseh drugih dogodkih, ki so se okoli scene nabrali, je nastala mitologija, ki je sčasoma postala skoraj pomembnejša od same glasbe. Marduk v tej zgodbi niso imeli enake vloge. Bili so Švedi, prihajali so iz Norrköpinga in niso potrebovali norveške scene, da bi si ustvarili lastno identiteto. Pravzaprav je ena od zanimivejših stvari pri Marduk to, da so skozi leta zgradili izrazito samostojen kult.

Skupino je leta 1990 ustanovil kitarist Morgan Steinmeyer Håkansson. Ime Marduk ni naključno izmišljena demonska beseda, temveč se nanaša na vrhovnega boga starodavnega Babilona. Håkanssonova začetna zamisel je bila precej preprosta: ustvariti najbolj brutalen in bogokleten metal bend. To je bila v času nastanka Marduk radikalna ideja, vendar ne zato, ker pred njimi nihče ni igral ekstremnega metala. Death metal je že obstajal, Venom in Bathory sta že tlakovala pot ekstremnejšim oblikam metala, na Norveškem pa se je oblikoval black metal, ki bo kmalu postal ena najbolj prepoznavnih podzemnih glasbenih scen.

Občutek bliskovite vojne skozi glasbo

Marduk so svojo različico ekstremnosti začeli graditi na drugačen način. Njihova glasba je bila od začetka zelo hitra, agresivna in obsedena z občutkom nenehnega napada, vendar so hkrati kazali precejšnjo pripravljenost razvijati svoj zvok. Na prvem albumu Dark Endless iz leta 1992 je še mogoče slišati močan vpliv death metala. Those of the Unlight (1993) in Opus Nocturne (1994) sta jih že bolj odločno postavila na zemljevid black metala, sredi devetdesetih pa so postali eden njegovih najbolj prepoznavnih predstavnikov.

Pomembna prelomnica je bil album Heaven Shall Burn... When We Are Gathered iz leta 1996, na katerem so Marduk svojo različico black metala pripeljali do skrajnosti. Hitrost ni bila več samo eno od sredstev, ampak je postala skoraj estetsko načelo. Dve leti pozneje je sledil Nightwing, nato pa leta 1999 Panzer Division Marduk, album, ki je njihovo obsesijo s hitrostjo in vojno združil v eno najbolj prepoznavnih izdaj njihove kariere.

Njegova posebnost ni preprosto v tem, da je "zelo hiter", ampak v tem, kako malo prostora pušča za dinamiko. Blastbeati in tremolo-riffi se vrstijo skoraj brez predaha, kitare so pogosto zložene v gosto, neprekinjeno zvočno plast, Legionov vokal pa se nad njo prebija z značilnim visokim in rezavim krikom. Aranžmaji so podrejeni občutku nenehnega premikanja naprej, zaradi česar album skoraj nima običajnega občutka vrhunca in sprostitve; napetost je vzpostavljena na začetku in se nato vztrajno stopnjuje oziroma vzdržuje. Tudi produkcija je temu podrejena: posamezni elementi niso predstavljeni kot ločene virtuozne figure, ampak kot deli ene same ogromne, neprekinjene gmote zvoka. Prav ta konsektventnost je iz Panzer Division Marduk naredila eno najbolj prepoznavnih plošč njihove kariere, pa tudi album, ki je močno vplival na predstavo o tem, kako daleč je mogoče potisniti hitrost in repetitivnost v black metalu, ne da bi se glasba sesula vase.

Prepad med tematiziranjem in poveličevanjem nacistične Nemčije

Pri tem je Marduk mogoče tudi precej hitro napačno razumeti. Njihova uporaba nacistične ikonografije, nemških vojaških izrazov in podob druge svetovne vojne je večkrat povzročila očitke o simpatiziranju z nacizmom. Toda njihova besedila in koncepti so praviloma bolj zainteresirani za vojno kot za njeno ideologijo oziroma za skrajne oblike nasilja, ki jih vojna omogoči. To seveda ne pomeni, da je vsaka njihova podoba neproblematična, niti da je mogoče vse kontroverze odpraviti z razlago o "umetniški provokaciji". Pomeni pa, da je treba razlikovati med tematiziranjem nacistične Nemčije in njenim poveličevanjem.

Marduk so se s kontroverzami srečevali že precej prej. Leta 1991 so izdali demo Fuck Me Jesus, katerega naslov in naslovnica sta bila za tisti čas tako provokativna, da je ponovna izdaja leta 1995 v več državah naletela na prepovedi oziroma omejitve. Danes je takšna provokacija v času interneta in družbenih omrežij skoraj banalna, v začetku devetdesetih pa je imela precej drugačno težo. Metal majica ni bila samo še en izdelek v spletni trgovini, ki ga lahko naročiš z nekaj kliki. Bila je fizična izjava, ki si jo moral obleči in nositi med ljudmi. Marduk so zelo dobro razumeli moč takšne podobe.

Toda če bi njihova kariera temeljila samo na provokaciji, bi verjetno že zdavnaj izginili. Fuck Me Jesus je lahko šokiral, vendar šok sam po sebi ne zgradi kariere, ki traja več kot 30 let. Marduk so ga povezali z glasbo, ki je imela dovolj močno identiteto, da je lahko obstajala tudi zunaj trenutnega kulturnega konteksta.

Black metal, a mimo norveških "standardov"

Pri tem je pomembna še ena stvar: Marduk se niso nikoli poskušali pretvarjati, da so del norveške zgodbe, ki jim ne pripada. Čeprav so bili povezani z isto širšo blackmetalsko eksplozijo in so z nekaterimi norveškimi skupinami tudi koncertirali, so ostali izrazito švedski bend. Njihova zgodovina ni odvisna od tega, kaj se je zgodilo v kleti Helvete ali kdo je koga poznal v Oslu. Marduk so si občinstvo ustvarili sami.

 

Tudi zato je nj

ihov kult nekoliko drugačen. Obstajajo metalci, ki jih zanima celotna zgodovina norveškega black metala, obstajajo pa tudi ljudje, ki jih ne zanimajo ne Mayhem ne Burzum ne cerkveni požigi in bodo kljub temu brez težav našteli polovico diskografije švedskih nasilnežev. Marduk imajo svoje občinstvo, ki je vezano predvsem na bend in njegov zvok. To je pomembna razlika, saj pomeni, da njihova priljubljenost ni zgolj posledica položaja v zgodovinski pripovedi o black metalu.

Dva vokalista - dva različna svetova

Pri Marduk je posebna tudi zgodba njihovih vokalistov. Erik Hagstedt, bolj znan kot Legion, je bil pevec skupine med letoma 1995 in 2003 in je sodeloval pri obdobju, v katerem so nastali nekateri njihovi najbolj znani albumi. Njegov vokal je bil zelo značilen: visok, rezav, skoraj histeričen in izjemno prepoznaven. Legion je bil hkrati izrazit frontman, njegova odrska pojava pa je pomembno vplivala na podobo skupine.

Zato ni presenetljivo, da ima Legion tudi danes svojevrsten kultni status. Za del poslušalcev je prav njegovo obdobje najboljša slika Marduk. Nekateri bodo brez posebnega razmisleka izbrali Heaven Shall Burn..., Nightwing ali Panzer Division Marduk, ko govorijo o najboljšem albumu skupine. Še več, obstajajo poslušalci, ki so izrazito navezani prav na Legionove Marduk in jim je njegov način petja tako pomemben, da skupino iz tega obdobja doživljajo skoraj kot ločeno entiteto.

Legion je Marduk zapustil konec leta 2003, po skoraj devetih letih v skupini. Razhod ni bil zgolj stvar menjave službe za mikrofonom. Med njim in Morganom so se v zadnjih letih nabrale razlike v pogledih na nadaljnjo pot skupine, Legion pa je imel tudi občutek, da je Marduk z lastno formulo prišel do točke, na kateri je sam kot vokalist vse težje našel prostor za razvoj. Pozneje je govoril o vse slabših odnosih znotraj skupine in o občutku, da Marduk niso več delovali kot ekipa, čeprav je hkrati poudarjal, da mu za glasbo, ki jo je z njimi ustvaril, ni bilo žal. Njegov odhod je tako pomenil konec enega najbolj prepoznavnih obdobij skupine, ne pa tudi konec Marduk.

Leta 2004 je prišel Plague Angel, prvi album z Danielom Rosténom oziroma Mortuusom. Če je Legion Marduk dal značilno kričečo in skoraj teatralno podobo, je Mortuus skupini prinesel precej temnejši in globlji vokalni izraz. Njegov vokal je bolj grozeč kot histeričen, pogosto deluje skoraj obredno, zaradi česar se je spremenil tudi občutek celotne skupine. Pomembno je, da Mortuus ni postal novi Legion. Postal je Mortuus in s tem Marduk omogočil, da so po tako prepoznavnem vokalistu nadaljevali brez poskusa poustvarjanja njegovega obdobja.

To je ena od stvari, zaradi katerih je zgodovina Marduk zanimiva. Menjava vokalista pri tako prepoznavni skupini lahko pomeni začetek konca ali pa prisilno vračanje v preteklost. Marduk so naredili nekaj tretjega. S Mortuusom so spremenili občutek skupine, ne da bi izgubili njeno identiteto. Podobno se je zgodilo tudi ob drugih menjavah članov. Morgan ostaja konstanta, okoli katere se je skupina vedno znova sestavila.

Mortuus je obenem pomemben tudi zunaj Marduk. Njegovo delo s skupino Funeral Mist je eden od razlogov, zakaj ga je mogoče uvrstiti med bolj prepoznavne vokaliste ekstremnega metala nasploh. Njegov prihod v Marduk zato ni pomenil samo zamenjave pevca, temveč prihod glasbenika z zelo jasno lastno predstavo o ekstremni glasbi.

Kako v black metalu ostati revolucionaren?

Pri vsem tem se postavlja vprašanje, kako lahko skupina več kot tri desetletja uporablja satanistično ikonografijo, bogokletstvo, kri, smrt, vojno in različne oblike šoka, ne da bi sčasoma postala parodija same sebe. To je pravzaprav ena največjih posebnosti Marduk.

Če bi Marduk ves čas poskušali preseči sami sebe v provokaciji, bi bila njihova zgodba precej manj zanimiva. Fuck Me Jesus je bil leta 1991 nekaj drugega kot leta 2026. Kar je bilo nekoč šokantno, lahko danes deluje skoraj kot kostum. Enako velja za Panzer Division Marduk: če bi skupina po njem samo še stopnjevala vojaško ikonografijo in hitrost, bi se lahko zelo hitro znašla v območju samoparodije.

Toda Marduk so se temu v veliki meri izognili tako, da niso ves čas poskušali biti "še bolj Marduk". Preprosto so ostali Marduk. Njihova glasba se je spreminjala, nekateri albumi so bolj melodični, drugi bolj brutalni, tretji bolj atmosferični, toda osnovna identiteta je ostala. Pri njih ni bilo potrebe po nenadnem obračunu z lastno preteklostjo, po žanrskem eksperimentu samo zato, da bi dokazali, da niso ujeti v black metal, ali po poskusu, da bi postali dostopnejši širšemu občinstvu.

V tem je njihova revolucionarnost manj očitna, kot se zdi na prvi pogled. Marduk niso revolucionarni zato, ker bi izumili nekaj, česar pred njimi ni bilo. Niso izumili black metala, niso izumili corpse painta, satanistične ikonografije ali blastbeatov. Njihova posebnost je v doslednosti. Iz zelo preproste začetne ideje so naredili identiteto, ki je preživela več generacij glasbenikov in poslušalcev.

Morgan Håkansson je pri tem ves čas ostal osrednja figura. Člani so prihajali in odhajali, glasbeni trendi so se spreminjali, black metal je iz majhne podzemne scene postal globalna industrija, Marduk pa so ostali prepoznavni kot Marduk. Prav zaradi tega jih je mogoče ločiti od scene, iz katere so izšli. Ne potrebujejo zgodovinskega konteksta norveškega black metala, da bi bili zanimivi.

Zanimivi zato, ker jih lahko jemljemo resno

Tudi njihove kontroverze je zato smiselno obravnavati brez dveh preprostih rešitev. Ena je, da se vse skupaj razglasi za nedolžno provokacijo, druga pa, da se skupino zaradi posamezne podobe ali dogodka preprosto reducira na politično oznako. Marduk so tri desetletja gradili umetniško podobo, ki namerno posega v najbolj občutljive teme: religijo, smrt, vojno, nasilje in človekovo sposobnost uničevanja. Zaradi tega so kontroverze del njihove zgodovine in ne nekaj, kar bi lahko od nje ločili.

Ob tem so seveda pomembni tudi konkretni dogodki. Leta 2018 so se pojavile obtožbe o povezavah članov skupine z neonacističnim gibanjem, ki jih je skupina zanikala, leta 2023 pa so se razšli z basistom Joelom Lindholmom po objavi posnetka, na katerem naj bi izvajal nacistični pozdrav. Takšne epizode kažejo, zakaj pri Marduk ni mogoče vsega preprosto odpraviti z besedama "samo umetnost". Hkrati pa tudi ne dovoljujejo, da bi celotno zgodovino skupine razložili samo skozi eno politično etiketo.

Marduk so zanimivi prav zato, ker jih je mogoče jemati resno. Njihove podobe niso vedno prijetne, glasba ni namenjena udobju in njihove tematike niso takšne, da bi jih bilo mogoče brez težav predstaviti v bolj sprejemljivi obliki. Toda v tem ni ničesar, kar bi bilo treba olepševati. Marduk niso pomembni zato, ker bi bili prijazni ali všečni, temveč zato, ker so zelo natančno vedeli, kakšen bend želijo biti, in so pri tem vztrajali.

V Ljubljano prihajajo z Mayhem

Tudi zato je srečanje z Mayhem v Ljubljani zanimivo. Na istem odru bosta dva benda, ki ju pogosto opisujemo z besedno zvezo black metal. Vendar sta si banda v resnici precej različna. Mayhem slonijo na zgodovini, ki je postala skoraj mitološka, Marduk imajo na drugi strani zgodovino, ki je bolj podobna neprekinjenemu delu.

Morda je prav v tem največja posebnost Marduk. Iz skupine, ki je želela biti najbolj brutalen in bogokleten bend, so postali skupina, ki ji tega danes sploh ni več treba dokazovati. Njihova glasba, podoba in zgodovina že same povedo, kdo so. Lahko jih nekdo obožuje, lahko jih zavrača, lahko mu je njihov način provokacije odveč, toda težko jih je zamenjati za koga drugega.

Marduk so ostali Marduk. In po 36 letih je to precej bolj radikalna dosežek, kot se morda zdi.