Massive Attack v Gorici: Družbena refleksija, podana skozi elektronske ritme

GORICA > Če je za novodobne indie-pop zasedbe iz mainstreama značilna ekstravaganca, šminka in deljenje srčkov med občinstvom, se bristolska zasedba raje umakne v zatemnjeno kuliso iz katere skozi cikel skladb gradi močno družbeno kritiko, ki temelji na izrazitem spajanju filmov in animacij z glasbo.

“Skupino spremljam od srednje šole, torej skoraj deset let. Pričakujem, da bo nastop tako dober, kot je bil lani v Mantovi, ali pa celo boljši. Slišala sem, da redno spreminjajo svoj repertoar, pričakujem pa tudi nekaj političnih stališč,” je svoja pričakovanja strnila Aneja, ki je koncert prišla iz Ljubljane.

V elektroniko zavita družbena kritika

Zasedba Massive attack je leta 1988 v Bristolu začela orati ledino novemu žanru, imenovanem trip hop. Zvrst, ki temelji na elektroniki in hip hopu, a presega njuno plesno naravnost in se skozi eksperimentalno atmosfero podaja v polje političnega.

Skupina je sprva delovala kot kvartet, ki so ga sestavljali Adrian “Tricky” Thaws, Andrew “Mushroom” Vowles, Robert “3D” Del Naja in Grant “Daddy G” Marshall. Danes v skupini ostaja zgolj duo Del Naja–Marshall.

Dogajanje v goriški areni Casa Rossa je naznanila projekcija bipedalne opice, priključene na ekran, v ozadju pa jo je spremljala nekoliko parodirana različica skladbe In my mind, kot posmeh Muskovemu tehnicizmu in poskusi z nevročipi. Skozi dvourno odisejo njihovega opusa se je občinstvo sprehodilo skozi opustošena polja Ukrajine, ruševine v Gazi ter kapitalistični razvrat globalnega zahoda.

Namesto komerciale, kritika družbe

“Prav je da na tem prostoru nastopajo tudi skupine, ki niso komercialne, ampak imajo tudi močna stališča. Še posebej pa mi je všeč bližina prizorišča, saj bi sicer morala obiskati bolj oddaljena mesta,” je povedala Hana Konjedic iz Goriških brd.

Podobno je menil tudi Alessandro Vigini, ki je na prizorišče pri Rdeči hiši prispel iz Krmina: “Koncerta sem se udeležil predvsem zaradi bližine mojemu domu. Skupino sem si že dalj časa želel slišati v živo, vendar so bili vsi dosedanji nastopi v bolj oddaljenih mestih.”

Prav stičišče obeh evropskih prestolnic kulture je pod odrom tako združilo občinstvo z obeh strani meja, ki se je skozi dvourni sklop glasbe in vizualnega performansa lahko introspektivno zazrlo v (ne)smisel nacionalizmov, zamejevanja in vojskovanja.

Koncert je sklenila uvodna točka z opico in parodirano mainstreamovsko pop vižo, s čimer bi nastop lahko umestili v konceptualno umetnost, a vendar ga gre razumeti tudi kot končno stališče. Človek je ne glede na svoje znanje, izume in dejanja zgolj žival, ki jo ženejo napuh, pohlep ter požrešnost.

Koncert pa kljub vsemu pušča nekoliko grenak priokus. Čeprav smo bili po Editors in Patti Smith na takšne spodrsljaje že pripravljeni, je presenetljivo - in zgovorno -, da niti Massive Attack nihče ni povedal, da nastopajo na dvojezičnem območju. Slovenska stran je tako ponovno spregledana. Prav to je razlog, da je koncert - svoji veličastnosti navkljub - morda koga pustil ravnodušnega.