Mateja Zorn: “Všečki na facebooku še ne pomenijo da bo tudi udeležba dobra”

O denarju

“Predvsem bi si želela, da bi se že enkrat otresli površinskega razmišljanja v vseh porah družbe, da je kultura v prvi vrsti enako strošek. Prevečkrat so kulturne vsebine zreducirane zgolj na vrednotenje, koliko to stane, ali je to res potreben strošek, to ni nujno za preživetje. Pa je: življenje v družbi, ki ne spodbuja kritičnega razmišljanja, ki ni senzibilna za aktualne družbene teme, za stiske posameznika in njegove intimne svetove, je siromašno. Dimenzije kulture ne moremo enostavno zreducirati v tabelo. Moramo se naučiti zaznavati in prebirati dodano vrednost, ki nam jo polje kulture in ustvarjanja prinaša v vsakdanje življenje. Polje kulture je tudi polje eksperimenta in znanosti, tu se lahko preizprašujemo in raziskujejo teme, ki še niso definirane, ki se jih v realnem svetu še ne moremo dotakniti, so pa velik pospešek za razvoj. Ko bomo kulturo in ustvarjalni pristop k razmišljanju uvideli kot priložnost, bo postala generator gospodarstva in ne bo več glavno vprašanje kje dobimo denar.”

Med Italijo in Slovenijo

“Gre za dva popolnoma različna sistema, vsak s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Žal jima je skupno tudi naraščanje birokracije in papirologije. Lahko pa hitro opazimo, da je velik minus v Sloveniji umanjkanje dimenzije pokrajin, ki je na italijanski strani za naše projekte glavni financer. V Sloveniji je podpora na lokalni ravni zreducirana na občinske razpise, kjer pa so podpore prenizke, da bi omogočale kakšen vidnejši razvoj, preboj. Iz mestne dimenzije potem preskočimo na nacionalno raven, kjer pa smo producenti kulturnih vsebin iz obrobja, bolje poznam seveda nevladni sektor, veliko slabše vidni in slišni, tudi zato, ker je medijska pokritost v glavnini osredotočena na delovanje v centru države.”

O občinstvu

“Delo na razvoju občinstva je zagotovo eden trših orehov, s katerim se ukvarjamo prav vsi. Naše vrednote in navade konzumiranja kulturnih vsebin so se zelo spremenile, hitro dosegljiva in zabavna industrija širi svoj kos torte, kulturne vsebine, ki zahtevajo malce več angažmaja publike, pa se morajo boriti za vsakega gledalca, bralca, poslušalca. Možnost izhoda vidim v delovanju na področju vzgoje, pa ne samo v šolah med najmlajšimi. Premalo vlagamo v komuniciranje in promocijo naših vsebin, zaradi podhranjenih budžetov glavnino sredstev in resursov enostavno porabimo za samo produkcijo, na koncu pa zmanjka časa in denarja, da bi ustvarjeno vsebino prenesli med publiko, se ji posvetili in pravilno nagovorili. Če želimo v korak s časom, je seveda nujno upoštevati tehnologijo, vendar je ključ v simbiozi obeh. Fizična prisotnost in ustvarjanje skupnosti, ki se lahko razvije med publiko in akterji kulturnih vsebin, ima veliko trajnejši učinek. Všečki na facebooku še ne pomenijo da bo tudi udeležba dobra. Ogleda filma na domačem računalniku ne moremo primerjati z doživetjem v kinodvorani.”