Matejka Belle se erotike ne sramuje
Z razstavo Verjamem v umetnost - umetnost preživetja? se v Kosovelovem domu predstavlja akademska kiparka Matejka Bellè. Rdeča nit njenega ustvarjanja, ki se ji z izborom del tudi tokrat ni izneverila, je detabuiziranje erotike in čaščenje Življenja.
> Odnos med moškim in žensko je v vašem opusu stalnica. Pravzaprav ga največkrat interpretirate skozi upodobitve spolnega akta in organov. Zakaj je to tak izziv?
“Simbolika mojih kiparskih stvaritev je večpomenska. Na eni strani se v mnogočem sklada z vzhodnjaško filozofsko tradicijo neprestanega, cikličnega obnavljanja življenja v različnih oblikah. Skoznje se duša prečiščuje in napreduje k popolni duhovnosti in celovitemu dojemanju stvarstva. Po drugi strani pa mi je neusahljiv izziv spolnost. Čeprav se tiče vsakega, je na zahodu pogostokrat zatajevana in celo označena kot grešna ter zato neredko prepovedana. Dejansko je nepokvarjena erotika v osnovi popolnoma naravno sredstvo obnavljanja življenja, spočetega v sodelovanju moškega in ženskega principa. Zame je to največji čudež narave, ki se ga licemerno ne sramujem.”
Matejka Belle se na tokratni razstavi, ki bo v Kosovelovem domu odprta do 14. aprila, predstavlja s plastikami iz različnih materialov: “Razstavljam tako sedem palčkov oziroma njihove pritikline iz kamna, skupaj z glavo Sneguljčice iz gline, ganskimi impresijami, malimi plastikami konj iz gline in ležečo Budo; to božanstvo dojemam kot žensko.”
> Kiparstvo ste študirali na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Kasneje ste se strokovno izpolnjevali tudi na daljših študijskih potovanjih po Indiji, Avstraliji, Afriki in drugod. Kaj vas vleče tja?
“Te starodavne kulture so name vplivale predvsem v duhovnem in le do neke mere tudi v likovnem oziroma umetnostnem smislu. Moja dela, nastala pod temi vtisi in izkušnjami, so zato prežeta z estetskim, pozitivnim doživljanjem narave v vseh pojavnih oblikah. Zame je vse, kar obstaja, lepo, še posebej sleherni človek. Moški, še zlasti Afričani, so name naredili poseben vtis. V spolnem smislu - in to mnenje delim z mnogimi Slovenci, ki sem jih srečevala na potovanjih - pa so pogostokrat razočaranje. Ob impresioniranosti z velikostjo udov pogostokrat pozabljajo, da to ni vse. Tudi zato smo se zahodnjaki hecali, da bi organizirali za njih malo šolo seksa.”
> Mladost ste preživeli v Prestranku, že dve desetletji pa živite in ustvarjate v Koprivi na Krasu, v hiši svojega deda, ki je bil kamnosek. Koliko se Kras prepleta z vašim delom?
“Z obdelovanjem kamna se ukvarja tudi moj oče, ki je doma iz Koprive. Tu smo bili med mojim odraščanjem pogostokrat na obiskih, zato mi je očitno odnos do kamna prirojen. Kraševci so sploh živeli od kamna in s kamnom. V tem sožitju je tukajšnji človek postal tak kot kamen, navzven trd, a navznoter neskončno občutljiv. Do nedavna mi je bil najljubši črni koprivski kamen iz opuščenih bližnjih kamnolomov. Večino človeške in živalske figuralike mojih skulptur zato izbrusim do visokega sijaja, da pride njihova lepota še bolj do izraza. Pri tem pa vodim dialog s kamnom, ki se mi voljno odziva. Tudi zato se neredko dogodi, da prvotno zamišljeno idejo o končni obliki, porojeno na mojem kraškem borjaču, kjer najraje ustvarjam, v dogovoru z njim spremenim in raje izpostavim njegovo bistvo.”
> Razstavljate že od zgodnjih devetdesetih let. Poleg kamna se tokrat predstavljate tudi s kipi narejenimi v glini in lesu. Vas kamen ne zadovoljuje več?
“Za poklicnega kiparja je razstavljanje nuja, tako se predstavljamo ljudem in likovnim kritikom. Sama sem do sedaj razstavljala na več kot triintridesetih samostojnih in več kot 200 skupinskih razstavah doma in v tujini. Aktivna sem tudi na številnih mednarodnih likovnih kolonijah. Ker mi v Koprivi delajo družbo psi in mačke, sem sodelovala s podarjenim delom tudi že na dobrodelni dražbi društva proti mučenju živali. Kamen je bil moja prva ljubezen. Zaradi problemov s hrbtenico, ki sem jih do neke mere pozdravila, sem se zadnja leta ukvarjala tudi z glino, v kateri pa se nisem našla, zato se vse bolj vračam h kamnu.”
> Naslov tokratne razstave se nanaša na vaše osebno preživetje. Kako umetniki v svobodnem poklicu občutite recesijo?
“Težko je. Trg se je v veliki meri zaprl in le tu in tam uspem kaj prodati. Tudi zato med drugim izdelujem obeske iz žgane gline, da imam vsaj sproti za kruh. Ob razmišljanju, kako iz tega začaranega kroga, ki jemlje voljo tudi do materializiranja idej, ki jih imam še mnogo, občasno napišem tudi kakšno pesem. Imela sem tudi zamisel, da bi se vzporedno preživljala z delom na vroči telefonski liniji, a sem jo opustila, saj ti za minuto vzdihujočega dela plačajo le 0,20 evra. Na srečo je pred vrati konec zime, tako da bom lahko obogatila jedilnik s pridelki z lastnega vrta. V bližini Koprive pa je še nekaj kamnov, črnih, belih in sivih, ki me vsakič znova nagovarjajo, ko usmerim korak v njihovo smer, zato ostajam optimistka.”
BOGDAN MACAROL
