Mavrica, ki izginja in se vrača

LUCIJA> Urednik in lektor zbirke Mirko Orlić je zapisal, da avtor s svojimi pesmimi kaže na to, kako lahko človek tudi v zrelih letih ostane močan in premaguje tegobe ter z ustvarjanjem razveseljuje in opogumlja vse okrog sebe. Stipan Cvitan je slaboviden, pri zapisovanju pesmi mu je v neprecenljivo pomoč žena, profesorica Štefanija Cvitan, ki ima kot nekdanja učiteljica izostren čut za jezik. “Pesnik kljub svojih 85 letom s svojim elanom, vedrino in vztrajnostjo oblikuje in zlaga svoje pesmi kot 'slatke smokve vedalice' - fige, ki na drevesu ne le dozorijo, ampak se tudi osušijo, na nas je le, da jih zložimo na niti,” je v spremni besedi slikovit Orlić.

Hrvaška jezikoslovka in dialektologinja dr. Sanja Vulić je v recenziji zapisala, da v Cvitanovih pesmih, zbranih v knjigi Babin pas, dominirajo iste tematike in motivike kot v prvih dveh zbirkah. Prevladujejo pesmi o njegovem otroštvu in mladosti ter nekdanjem življenju v skladu z naravo, pesmi, posvečene pomorcem, ribičem, garačem, toda tudi domoljubne pesmi, ki so kot poziv nekdanjim prebivalcem, naj se vrnejo na rodno grudo.

“Verjetno pa se tudi sam avtor zaveda, da je njegov pesniški klic daleč od stvarnosti modernega časa. Cvitanove pesmi so odraz njegovega razmišljanja, sanj in sanjarjenj, želja in koprnenja, ki kot da ne more preiti ... Prav zato so njegove pesmi imaginarni most med njegovimi sanjami in stvarnostjo,” je še zapisala Vulićeva.

Ime zbirke Babin pas, ki je eden od številnih narečnih izrazov za mavrico, zagotovo ni izbrano po naključju. Gre za magičen nebesni pojav, ki ga vidimo, ne moremo pa se ga dotakniti, je minljiv, hkrati pa se nenehno nenapovedano vrača ... Prav to hoče biti ta čudovita pesniška zbirka - mavrica, ki nas spomni, da ima vsaka, še tako drobcena stvar, ki jo vidimo, slišimo ali čutimo nek globlji pomen.

Knjiga je izšla v samozaložbi ob podpori številnih sponzorjev in donatorjev v nakladi 500 izvodov.

ANDREJ ŽNIDARČIČ