Mavrica primorskega petja: Senožet, kjer se pesem ne zaraste
“Ker se radi spogledujemo s preteklostjo, še bolj pa s pesmijo, in oživljamo pozabljene običaje, smo se ob pogledu na zaraščajoče se senožeti odločili, da se vsaj ena senožet na Tolminskem ne sme zarasti - in se poimenovali: Snežet,” razloge za petje slikovito predstavi Peter Pavletič, tajnik priljubljene tolminske Vokalne skupine Snežet,ki je letos praznovala prvo desetletje delovanja.
TOLMIN> Za darilo so si fantje podarili nič več in nič manj kot drugo ploščo: Slovenski smo fantje od Soče doma so posneli v Tolminskem muzeju, izdali pa v samozaložbi. Na pevskih tekmovanjih jih ne boste srečali, saj so prepričani, da glasba tja ne sodi: “Glasba je izraz duše in je namenjena dobremu počutju.”
Deset fantov s Tolminskega je pesem združila jeseni leta 2001. “Zbrali smo se, da bi prepevali slovenske in dalmatinske”, pravijo. Od takrat pa do danes se njihova zasedba ni spremenila: Vokalno skupino Snežet umetniško vodi Miloš Leban, predseduje pa ji Nejc Borovničar. Statistika pravi, da so v povprečju stari okrog 30 let, pevci pa med smehom dodajo, da najstarejši med njimi širijo modrost, mladi pa energijo in zagon. Na vajah se srečujejo enkrat tedensko v Poljubinju. Od leta 2004 konec avgusta v starem vaškem jedru Tolmina pripravljajo tematske samostojne koncerte, na katere povabijo tudi različne goste.
>Pojemo , ker
“… imamo glasilke.”
>Katere pesmi so na vašem repertoarju?
“Začeli smo z dalmatinskimi pesmimi, saj nas očarala temperamentnost njihovega vokalnega izraza. Pozneje smo jih postavili v družbo slovenske ljudske in avtorske pesmi ter skladb z nabožno tematiko. Imamo tudi nekaj lastnih skladb, besedila zanje je napisal basist skupine Friderik Testen, uglasbil pa jih je Matej Kavčič.”
> Kje največkrat pojete?“Tolminsko smo obredli po dolgem in počez. Pa ne le njenih odrov, temveč tudi omizja, kleti, kozolce, pašnike, terase, dvorišča in garaže. Še posebej postanemo razigrani, ko nas v družbi izzovejo petja željni poslušalci. Taki neuradni nastopi se lahko raztegnejo globoko v jutro.”
>Kam ste doslej najdlje ponesli svojo pesem?
“Na Češko smo se odpravili kot gostje tamkajšnjih študentov slovenščine. Bilo je zelo prijetno in zabavno: mi smo jih učili slovenskih pesmi in napevov, oni pa nas šteti do deset v češčini. S slovensko in dalmatinsko pesmijo pa smo večkrat nastopali v zamejstvu, v Benečiji in Furlaniji, v Avstriji in še kje. Na Festivalu dalmatinske klapske pjesme v Omišu sicer nismo nastopali, smo pa po enem od festivalskih večerov skladatelju zborovskih pesmi iz Dubrovnika, Krešimirju Magdiću, zapeli slovenskega Angelčka in prejeli v dar notno zbirko njegovih priredb. Od navdušenja smo zavili v konobo in tam presenetili tudi konobarja, ki je okaral omizje glasnih Hrvatov, češ, naj 'šutijo i slušajo ove Janeze, kako pivajo klapske pisme'.”
>Za dobro kondicijo zbora je najvažnejše …
“Najti mir in navdih ter o stvareh počasi razmisliti. Denimo ob dobri kapljici in rezini domačega.”
> Obstaja kakšna pesem, ki ima za vaš zbor poseben pomen?
“V tem trenutku je to skladba Ti ravnina. Del besedila, ki smo ga malce priredili, se glasi: 'Slovenski smo fantje, od Soče doma.' Po tem verzu smo poimenovali svojo novo zgoščenko, ki smo si jo podarili pred kratkim, ob desetem rojstnem dnevu.”
> Kaj je največkrat slišati na vašem avtobusu, ko se odpravljate na nastop?“Mešanico nenadzorovanih in neobičajnih pevskih frekvenc, izjemno pogostih želja po petminutnih postankih, Slakovo pesem, tolminsko ljudsko pesem, vsa slovenska narečja, oponašanje sosedovega ščeneta in domačih živali ter veliko bistroumnih in uporabnih idej za nadaljnje delo. Ob vrnitvi pa: hrrrrr ...”
>Kako negujete svoje glasove?
“Prepisano s kolomotarjevega (beri: umetniškega vodje) SMS-a nekaj dni pred nastopom: 'Ahtajte grli, puobi. Zla pijte mpa mastna jejte, kšn česn snejte, zmiešite limuon mpa mied ukp mpa tuste pačas cuzite. Pa še kišn štamprli. Ajd'.”
>Če bi bil vaš zbor film, kateri žanr bi gledali?
“Težko vprašanje. Naše žene in dekleta bi včasih rekle, da gledajo grozljivko ali dokumentarec na Animal Planet. Starejši poslušalci bi verjetno ugledali Cvetje v jeseni, sami pa smo najsrečnejši, dokler lahko igramo v dobri komediji s podeželja.”
> Svet brez pesmi bi bil …“... kot kosa brez kosca. Zato pevci vsaj enkrat v letu postanemo tudi kosci. Skupaj z vaščani Podmelca se v junijskem jutru dobimo na obronku vasi in zarežemo - da se pesem in snežet ne zaraseta.”
MPG