Med dediščino tudi primorske šege
Cerkljanska laufarija, Škoromatija, Drežniški in Ravenski pust in Pisanje pirhov ob prazniku šempav v Poljubinju so prvi primorski zastopniki v Registru žive kulturne dediščine, najbolj reprezentativnem tovrstnem državnem seznamu. Od leta 2011 za vpis predlogov v register kot Koordinator varstva žive kulturne dediščine skrbi Slovenski etnografski muzej, kjer so nedavno izdali tudi Priročnik o nesnovni kulturni dediščini.
LJUBLJANA>Register žive kulturne dediščine je strokovni seznam nesnovne kulturne dediščine Slovenije, ki je začel nastajati leta 2008. V register so kot prvega vpisali Škofjeloški pasijon, temu pa je pod strokovnim vodstvom kustosov Slovenskega etnografskega muzeja in zunanjih sodelavcev lani sledilo še 17 vpisov. Med temi so tudi “štiri letne šege”, s Primorske.
V letu 2013 bo v Register žive kulturne dediščine predvidoma vpisanih vsaj petnajst novih enot. Med njimi bodo tudi nekaj primorskih - Pandolo, Venčki svetega Ivana, Kleklanje Idrijske čipke in Solinarstvo. Kaj natančno sodi pod pojma živa oziroma nesnovna kulturna dediščina? Definicija, zapisana v Unescovi konvenciji, pravi, da to “pomeni prakse, prestavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Skupnosti in skupine nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, in zagotavlja občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti.”
Tri so pustne in prihajajo vsaka s svojega konca - Škoromatija z južnega obrobja Brkinov in Podgrajsko-Matarskega podolja, Laufarija s Cerkljanskega, Drežniški in Ravenski pust sta doma v Drežnici, Drežniških Ravnah, na Jezercih in Magozdu.
Tem šegam v registru dela družbo pisanje pirhov, kot ga ohranjajo v Poljubinju in okolici. Posebnost te šege je, da pirhe, popisane z verzi in okrašene z rastlinskimi ornamenti, izdelujejo ob prazniku sv. Pavla (šempav), vsako prvo nedeljo v maju, torej izven velikonočnega časa. Danica Krivec, mentorica in vodja Pisalk šempavskih pirhov, ki trenutno šteje sedem članic, pravi, da je vpis v register zanje veliko priznanje. K prijavi v register jih je vzpodbudila Karla Kofol iz Tolminskega muzeja, ki jim je tudi pomagala pri pripravi dokumentacije. “Prijavo za vpis v Register žive kulturne dediščine pa je poslal svet KS Poljubinj, ki je z zanimanjem spremljal naša prizadevanja za ohranitev običaja, nas pri tem podpiral in vključeval v program praznovanja šempava,” je njihovo pot do registra pojasnila Krivčeva.
Prav pred nedavnim izdani Priročnik o nesnovni kulturni dediščini pa prinaša pomembne informacije in napotke vsem, ki se ukvarjajo z živo kulturno dediščino: “Namenjen je tako stroki kot tistim, ki se na terenu ukvarjajo z nesnovno kulturno dediščino. V Priročniku o nesnovni kulturni dediščini so zbrani vsi podatki: od tega, kaj je nesnovna oziroma živa kulturna dediščina, kako poteka vpis v register, kakšen je postopek do razglasitve mojstrovine lokalnega in državnega pomena do kakšna je pot do Reprezentativnega seznama nesnovne kulturne dediščine človeštva pri Unescu,” pojasni mag. Adela Pukl iz Slovenskega etnografskega muzeja in dodaja: “Za vpis v register lahko poda predlog kdorkoli - posameznik, skupina, društva in tudi institucije.” Postopek je enak za vse, spletni obrazec pa je dostopen na strani nesnovnadediscina.si. Prijaviti se je mogoče skozi vse leto, roki za oddajo pa so trikrat letno. Prav tolikokrat namreč zaseda tudi delovna skupina, ki presoja predloge.
In kaj pravzaprav za tiste, ki določeno šego oziroma prakso ohranjajo, pomeni vpis v Register žive kulturne dediščine?
V Etnografskem muzeju odgovarjajo, da vsekakor simbolni kapital: “Že sam register predstavlja gosto sito za umeščene enote. Naslednja stopnja, razglasitev za živo mojstrovino lokalnega ali državnega pomena, pa da razglašeni enoti vrednost spomenika. Kot tretja in najvišja stopnja pa je umestitev nesnovne kulturne dediščine na Unesco Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, kamor pa v skladu s slovensko in mednarodno zakonodajo lahko kandidirajo le žive mojstrovine državnega pomena.” Od žive kulturne dediščine ima doslej status mojstrovine državnega pomena Škofjeloški pasijon, v postopku za pridobitev tega naslova pa sta trenutno še Izdelovanje ljubenskih potic in Tradicionalno izdelovanje kranjskih klobas.
MAKSIMILJANA IPAVEC
