Med kolesarjenjem po Portorožu še kavica z legendo

PORTOROŽ > “Lahko fotografirate,” prikima Rafko Irgolič, soglašata tudi žena in sin; farmacevtka Nada Irgolič je bila do upokojitve direktorica republiškega urada za zdravila, Igorja Irgoliča pa smo si najbolj zapomnili kot podpredsednika uprave Petrola. Očeta ni treba predstavljati. Redki vedo, da je pred 60 leti, ko je spoznal bodočo ženo, delal na Stomatološki kliniki v Ljubljani, ga pa težko najdeš, ki ne bo prikimal ob verzu: “Moj črni konj ne rabi uzde ...”

Rafko Irgolič se zasmeje. Pove, da sicer še zdaleč ni najbolj ponosen na to uspešnico, a se strinja, da je izskočila iz morja tedanjih popevk. Bila je tako drugačna, da je pritegnila tudi najmlajše. Zvrstilo se je še več kavbojskih, denimo Jaham spet v Kolorado in O, Suzana, pa tudi drugačne: Gremo na pot, Sivi zidovi starega mesta, Domovina, seveda Dober dan, sonce, ki jo je Irgolič pel s Stanko Kovačič, med klepetom obudi tudi spomine na pesem Osamljen, ki jo je skupina Gu-Gu leta 1988 priredila v uspešnico Sam po parku.

Kavice so že zdavnaj popite, anekdote pa se še kar vrstijo, veliko se jih je nabralo, odkar je Rafko Irgolič nastopil na prvi Slovenski popevki na Bledu, daljnega leta 1962. Naposled sklenem, spet ubrano s pesmijo: Hitro, hitro mine čas. Sicer pa se gotovo še srečamo, saj Irgoliči radi skočijo do Izole, kjer imajo svoj kotiček.

Med kolesarjenjem domov si novinar ne more pomagati, na lepem začne prepevati o svojem črnem konju, pardon, rdečem biciklu: “Ran, ran, ran, rani, san, san, san, sani, van, van, van, vani, kako drvi!”