Med platnice ujeti svet

Silvano Prodan se je rodil 12. oktobra 1933 v vasici Račički breg med Buzetom in Pazinom. Je diplomiran geograf, ki je diplomo zaključil v Nancyju v Franciji in prejel zanjo študentsko Prešernovo nagrado ter večji del svojega poklicnega dela posvetil urbanističnemu načrtovanju. Knjigo je leta 2012 izdalo Založništvo Jutro d.o.o. iz Ljubljane, pod vestnim jezikovnim pregledom Alferije Bržan, prelom in opremo pa je opravil Jurij Koščak.

V vseh petih Prodanovih knjigah se prepletajo avtobiografski zapiski oz. kronike Prodanove istrske družine (in ženine iz Martinjaka v Brdih), pomembni dogodki iz avtorjevega življenja, pa zgodbe Prodanovih istrskih rojakov, ki so jih sredi prejšnjega stoletja burni časi iztrgali iz domačih ognjišč ter so se v iskanju boljšega kruha raztepli po vseh celinah sveta.

V novi knjigi nam avtor s kratkimi zapisi predstavi nekaj dogodkov iz časa nemške zasedbe Istre, svoje srečanje s slovenščino v šoli, spodleteli poskus, da bi se vključil najprej v mladinske delovne brigade in nato vpisal na letalsko akademijo, pa ozračje kmetijskega zadružništva (kolhozov), Londonski memorandum (1954) in tragedijo eksodusa ter sodelovanje v nogometu, zlasti svoje sodniške izkušnje.

V dveh zadnjih poglavjih pa je najprej osvetli lik svojega cenjenega in zgodaj preminulega sodelavca Borisa Šebenika ter življenjsko zgodbo istrskega rojaka Karla Pinesa, ki ga je vojna vihra zanesla kot italijanskega vojaka najprej na jug Italije in nato še v Albanijo, na kar se je ob velikih tveganjih in mukah prebil nazaj v rodno Istro, se brez oklevanja priključil partizanom ter se upokojil kot oficir JLA.

Opisi dogodkov so preprosti, natančni in brez balasta odvečnih besed. Zgolj nizanje konkretnih dejstev, podprtih s podatki, dokumenti in fotografijami, vendar polni človeške topline.

Burne zgodovinske in politične okoliščine italijanske in nemške okupacije, izkušnje z STO, priključitev k Jugoslaviji idr. nastopajo zgolj kot okvir dogajanja, nad katerim se Prodanovi junaki ne pritožujejo, ampak jih sprejemajo kot naravno danost, s katero je treba računati. Za avtorja, ki je zrasel v istrskem narečju, ki je mešanica hrvaščine, italijanščine, romunščine in slovenščine, je jezik njegovih tekstov dovolj bogat, tekoč in berljiv. S svojim pisanjem prijetno zaziblje bralca v takratni čas.

MILAN GREGORIČ