Med seksualnim in kozmičnim

KOPER> “Knjiga je nastajala tako rekoč štirideset let, vse od leta 1972, ko sem izdelal osnovno shemo vseh irealnih in realnih vrednosti med nič in neskončno, shemo, ki je v resnici podoba seksualnega odnosa, odnosa falosa do vaginalnega simbola. V minulih štirih desetletjih sem se občasno ukvarjal z zdaj objavljenimi idejami, med katerimi jih je sto in morda še več novih,” pravi Medved, ki se v filozofskem eseju opira zlasti na Jacquesa Lacana. “Je eden zadnjih velikih filozofov, ob Heideggru, Derridaju, Deleuzu. V svojem razmišljanju pa grem še dlje od Lacana in vseh lacanovcev doslej.”

Medved poudarja zlasti polemiko tako z Lacanom kakor z njegovim slovenskim učencem Slavojem Žižkom, ki “zgolj ponavlja za Lacanom in si mu ne upa ničesar odvzeti, ničesar preoblikovati. Jaz pa ga preobrnem: pri Sadovi fantazmi namesto Lacanovega prečrtanega subjekta, ki vsebuje objekt mali a, pišem - ravno obratno - o subjektu, ki vključuje prečrtani a, torej o uživaču, libertinu.”

In se vrača k Freudu: “Lacan namreč spodbija Freudovo tezo o anatomiji, ki določa usodo, torej o pomenu moškega falusa. Jaz pa se vračam k njej in utemeljujem povezavo med seksualnimi in kozmičnimi formami,” pojasnjuje Medved. Ob tem opozarja na posebno izpisan naslov knjige: “neki” je na platnicah zapisan kot “nek” z dodano poševnico / kot “kastrativnim znakom, ki ukinja logični in falični centrizem zahodnega mišljenja, teksta in teksture, tkanja, logosa, postavljanja subjekta, proizvodnje smisla”, medtem ko namesto običajne črke i stoji poseben simbol, “najstarejša znana antropomorfna forma”. V knjigi, ki obsega več kot štiristo strani, se ob kompleksnem Medvedovem besedilu vrstijo tudi prevodi besedil, pod katera so podpisani Gilles Deleuze, G. W. F. Hegel, Julia Kristeva, Pierre Klossowski, Roland Barthes, kajpada Lacan in še nekateri drugi; poslovenili so jih Barbara Pogačnik, Matej Leskovar, Suzana Koncut, Ana Monika Pirc, Alfred Leskovec, Božidar Debenjak, Uroš Grilc in Medved.

Objavljeno je tudi razprava Razlîka velikega francoskega filozofa Jacquesa Derridaja, s katerim si je Medved dopisoval v letih 1988-1998. “Povečini mi je pošiljal natipkana pisma, na platnicah pa objavljam rokopisnega, ki mi ga je poslal po vrnitvi z nekega potovanja, kakor omenja. A pismo je težko čitljivo, tako da mi ga kljub trudu in pomoči drugih ni uspelo razvozlati.”

Prebrati mu ga ne more niti pošiljatelj - dogovore, da se bosta srečala, je leta 2004 namreč pretrgala Derridajeva smrt.

AG