Mediteran - naša širša domovina

NOVA GORICA> Nastopi so praviloma v mali dvorani, namenjeni pa so specifičnemu občinstvu, ki v umetnosti išče presežke, posebnosti in alternativne “izhode”. Vsako sezono se tako zvrsti kar nekaj koncertov (in tudi drugačnih oblik izraznosti, od poezije do plesa), ki so glede na ekskluzivnost ponudbe tudi precej različno sprejeti.

Pobuda je vsekakor zanimiva, saj marsikateri umetnik, ki nastopa na tem odru, goji specifične oblike izražanja, ki niso čisto običajne, so pa iskrene in drugačne.

Slednje zagotovo lahko trdimo tudi za letošnjo prvo gostjo, Klariso Jovanović, ki nam je predstavila svoj najnovejši cikel mediteranskih pesmi. Jovanovićeva se je v slovenskem prostoru že dodobra uveljavila kot interpretka in ustvarjalka glasbene zapuščine naše širše domovine - Mediterana. Zvočni svet v “središču sveta” ima precej skupnih značilnosti, skladbe pa so predvsem pretkane s sentimenti, ki jih ta zibelka civilizacije že od vedno protežira.

Govorimo o strasti, čustveni mehkobi, poudarjeni liričnosti in nekakšni vseobsegajoči melanholiji. Vse to nedvomno generira, poleg tradicije in nenehnega mešanja kultur tega prostora, tudi mediteransko okolje s svojo blago klimo in zasanjanostjo.

Pred leti smo tako odkrivali sefardske pesmi, ljudsko zapuščino španskih Judov, ki so jih iz svojega okolja pregnali na vse strani. Njihove pesmi so kot nekakšen omnibus, na voljo vsem in vsakomur, v različnih okoljih pobirale nove tone, lokalne melodične značilnosti in se vedno znova modificirale. Tako imamo variant izvornih pesmi kot listja in trave, kar pa je izjemna dobrina in odlična podlaga za interpretiranje.

Klarisa Jovanović ima pri nas kot ena redkih tovrstnih pevk, analitičen (beri strokoven) in kreativen odnos do omenjenih zapuščin. V sebi, v svoji pevski izraznosti združuje mnoga okolja, ki so ji tudi sicer domača in osebno blizu. Brez težav se vživlja tako v španske kot sicilijanske, istrske, bosanske, grške ali turške pesmi. ki so velikokrat izšle iz enega samega izvora, da so potem skozi čas živele v različnih podobah, cvetele v različnih barvah in povezovale Sredozemlje v eno najbolj pestrih in zanimivih okolij ljudskega duha. V tokratnem nastopu se je zgodilo prav vse zgoraj opisano.

Pevkin glas je s kitarsko spremljavo občuteno spremljal kitarist Luka Ropret, “prepel” pa se je svet od Španije do Turčije, preko Istre in Marezig, kjer ustvarja v ljudskem duhu poezijo tudi domačinka Nelda Štok Vojska.

Preplet umetnega in ljudskega, prvinskega in novonastalega je mojstrsko zlit v glas, ki hkrati oživlja davnine, obenem pa sodobniku šepeta na uho nesmrtne pesmi o ljubezni, (ne)sreči in strastnem hrepenenju. Življenje v popku sveta tako postane pravi umetniški popek glasbene poetike našega časa.

JOŽE ŠTUCIN