Mednarodno srečanje saksofonistov
Mednarodno srečanje saksofonistov v Sloveniji, ki ga že petnajst sezon izvaja Kulturni dom Nova Gorica, je nekakšna rariteta med podobnimi prireditvami.
KROMBERK> Saksofon kot eno najmlajših klasičnih glasbil se je v dobrih sto petdesetih letih uveljavil v vseh zvrsteh glasbe, v zadnjem času pa se hitro pridružuje družini glasbil, ki se “podaljšujejo” z elektronskimi dodatki.
Predvsem zaradi človeške barve njegovega glasu, pa seveda zaradi izjemnih odtenkov, ki jih zračni vrtinec v ustniku lahko oblikuje, ima saksofon veliko privržencev. Priljubljen je tudi med mladimi, kar dokazuje letošnje srečanje, na katerem potekajo različne mojstrske delavnice, koncerti in sklepno tekmovanje udeležencev, kjer se jih bo v dveh kategorijah pomerilo skoraj štirideset.
Za zunanjega opazovalca so v sklopu srečanja seveda najzanimivejši koncerti profesorjev in drugih gostov srečanja. Tak je bil pred dnevi tudi koncert na gradu Kromberk.
V krasnem okolju amfiteatra sta nastopila Duo saxophonic, v katerem zvok modelirata saksofonist Lars Mlekusch in elektronik Florian Bogner, kot gost večera pa je nastopil še Miha Rogina, ki je ponovno potrdil sloves enega najbolj nadarjenih mladih saksofonistov.
Koncert je bil vzor(č)en primer bogastva, ki jih ponuja saksofon v sožitju s sodobnimi elektronskimi pripomočki. Zvok pihal, ki se je tisočletja moduliral v gladek vrtinec čistega tona, je v zadnjih desetletjih postal le del celote. Nepričakovano je namreč veliko svobode in avtonomije dobila vsa “hrupna” mehanika v glasbilih, ki zvok “samo” pomaga ustvarjati.
Od zaklopk do same cevi, ustnika, šuma sape ipd., ki so jih vedno želeli nekako zamaskirati in utišati, so v novi glasbi vsi ti “dodatki” postali enakovreden sooblikovalec zvočne slike. Sploh, ko je nadzor nad vsem prevzela elektronika, ki lahko ustvarja in dobesedno čara glasove v neskončnost.
Duo saxophonic sta odličen primer tovrstnega sožitja. Njune izvedbe del sodobnih skladateljev so na trenutke resnično “vesoljske”. Čeprav gre za zelo natančno koncipirane in do podrobnosti premišljene skladbe, je veliko prostora tudi za slučajnosti in improvizacijo. Posebno še v odprtem okolju v naravi, kjer se zvok seli po neskončnem prostoru in potuje v vseh smereh.
Surround efekti so prav tako sestavni del te zvočne emancipacije, ki na trenutke prebije vse znane okvire. In vendar, kljub popolni svobodi ali celo prav zaradi tega, je tovrstno ustvarjanje še dodatno obremenjeno z iznajdljivostjo, kreativnostjo, umetniško potenco in pravim občutkom za mero.
Hrupa namreč ni težko ustvariti, težko ga je nadzorovati in smiselno umeščati v polje kreacije in umetnosti. Duo saxophonic to počne na visoki ravni. Avtonomija sekundarnih zvokov je tako perfektna in zanimiva, da potem saksofon, ko izvede klasično delo (Miha Rogina je nekje na sredi zelo občuteno in vrhunsko med drugim zaigral tudi Bachovo Partito št. 2 v d-molu), zazveni skorajda eksotično in “nenavadno”.
Kakorkoli, večer, ki smo ga doživeli pod zvezdami, v objemu nežnih Eolovih sapic (ne samo v ceveh, oglašal se je namreč tudi z neba), je bil poučen in umetniško bogat stik klasike in elektronike, starega in novega, nadzorovanega in improviziranega. Od skladb, ki so zagotovo najbolj globoko sedle v uho je bila ImprovizacijaUrške Pompe, kjer je do izraza prišlo vse zgoraj omenjeno, kot nadgradnja pa tudi kooperativna moč obeh glasbenikov, ki se odlično dopolnjujeta in “štekata”, kot bi rekli mladi poslušalci.
JOŽEK ŠTUCIN