Metalci, po katerih sta poimenovana kar dva fosila
Ko je kitarist Robin Staps pred 23 leti ustanovil The Ocean si najbrž ni mislil, da bodo po njegovi zasedbi poimenovali dva novoodkrita fosila. Prav tako si najbrž ni upal pomisliti, da bo s skupino večkrat obkrožil svet in svojo glasbo preigraval poslušalcem na vseh celinah. Minuli teden so nemški The Ocean ob boku This Will Destroy You in Spurv nastopili tudi v Ljubljani, kjer smo se z ustanoviteljem skupine pogovorili tudi mi.
Dobiva se v preddverju dvorane v ljubljanskem Kinu Šiška, kamor je nekaj minut po 17.30 uri nonšalantno prikorakal s kozarcem temno vijoličastega piva. “Kislo?” ga vprašam. “Kislo!” odvrne in mi potihem zaupa, da je tudi on podlegel trendu kislih piv. Seževa si v roko in začneva pogovor.
Na turneji ste že 22 dni, še osem pa jih je pred vami. Kako se držite?“Zaenkrat nam gre kar dobro. Začeli smo v Združenem kraljestvu, kjer so ljudje nekoliko bolj zadržani, zdaj smo pa na celini in moramo priznati, da publika vsako noč preseže naša pričakovanja. Žal nismo imeli veliko časa za pripravo in predprodukcijske vaje, saj smo se le teden pred odhodom na to turnejo vrnili s turneje po Avstraliji. Tam smo igrali material iz prejšnjih dveh albumov, saj tamkajšnja publika še ni imela priložnosti, da bi ju slišala v živo. Na tej turneji pa se osredotočamo na nov material.”
Omenili ste, da ste se pravkar vrnili iz Avstralije. Ste opazili kakšne razlike med avstralsko in evropsko publiko?“Razlike med občinstvi znotraj Evrope so bistveno večje kot tiste med evropsko in avstralsko publiko. V Avstraliji smo doslej opravili že pet turnej in opazili smo, da je tamkajšnja publika, ki prihaja na naše koncerte bolj 'tehnično' orientirana. Tako kot je avstralska scena nasploh. Avstralski metal je v veliki meri osnovan na tehnično dovršenem igranju kitare, kar se pozna tudi na publiki. The Ocean pa je, za razliko od večine avstralskih progresivnih bandov, bolj emocionalen. Zanimivo je, da v Avstraliji na naše koncerte prihajajo feni progresivnega in tehničnega death metala, v Evropi pa post metala. Zato na tokratni turneji poskušamo združevati tako skladbe z novega albuma, ki jih odigramo v začetnem delu našega koncerta, s starejšim, nekoliko tršim in tehnično zahtevnejšim materialom.”
The Ocean ste se, skozi celotno vašo diskografijo, lirično dotikali številnih filozofskih in družbeno kritičnih tematik. Kako to tradicijo nadaljujete z albumom Holocene?“Albuma Holocene sprva sploh nismo načrtovali. Obdobje paleontološko navdahnjenih albumov smo nameravali zaključiti, a nato se je zgodil covid. Med pandemijo mi je Peter (Voigtmann, klaviaturist; op.a) poslal nekaj novih skladb, za katere sva kasneje ugotovila, da konceptualno sodijo v to obdobje. Vse skupaj je bilo zastavljeno bolj elektronsko, zato je lepo dopolnilo konec prejšnjega albuma. Lirično je album še najmanj konceptualen. Ukvarja se večinoma s filozofijo ljudi in sveta, v katerem smo se znašli. Vsaka skladba ima svojo 'agendo', če se lahko tako izrazim. Na nek način kritiziramo 'instagramovsko' družbo, kar se najbolj odraža v začetni skladbi Preboreal.
Zanimivo, da ste omenili ravno Preboreal. V besedilu gre zaznati močen koncept resignacije, sploh v delu, ko omenjate popolno degradacijo intelekta in kritične misli. Kako ta fenomen vpliva na sodobno družbo?“Sodobni človek je programiran tako, da je njegova zmožnost koncentracije čim krajša. To se odraža na vseh ravneh. Od poslušanja glasbe do gledanja filmov in spremljanja novic. Vse mora biti čim krajše in lažje prebavljivo. Zavito v celofan, če hočete. K temu botrujejo družbena omrežja kot je TikTok, recimo. Če v prvih desetih sekundah ne dobimo ključne in zanimive informacije, se takoj izklopimo. To je način dojemanja glasbe in umetnosti, ki se ga ne želim nikoli posluževati. V konzumiranje umetnosti je potrebno vložiti veliko časa in potrpljenja. Samo tako bomo lahko na koncu nagrajeni s kakovostnimi vsebinami in zadoščenjem, ki ga te prinašajo. Z zadnjim albumom zagovarjamo 'starodobni' način uživanja umetnosti in Preboreal je dokaj neposredna kritika sodobnih prijemov in degradacije umetnosti.”
Ko sva ravno pri 'starodobnosti'. The Ocean je najbrž edina metal skupina, po kateri je poimenovan fosil. Kako je prišlo do tega in kakšen je občutek, ko je po tebi poimenovano nekaj mrtvega, a obenem večnega?“Pravzaprav sta zdaj že dva fosila poimenovana po nas (smeh). Občutek je fantastičen. Vsi v bandu smo 'piflarji', po svoje. Zato nas je to toliko bolj navdušilo. Sploh glede na zadnje tri albume, na katerih se ukvarjamo s paleontologijo. Nekaj znanstvenikov iz Luksemburga je raziskovalo globokomorske organizme in odkrili so fosil prastare morske zvezde. Za vse te znanstvenike se je naposled izkazalo, da so oboževalci The Ocean, zato so novo odkrito vrsto poimenovali po nas. Kasneje je enako storil še neki drugi znanstvenik, ki je odkril prastaro vrsto žuželke. Tudi ta je dobila ime prav po naši skupini. Ne bi mi verjeli, če bi vam povedal, koliko metalcev je v znanstvenih strokah. Skoraj po vsakem koncertu do nas pristopi neki morski biolog ali paleontolog. To nas res navdušuje. Ravno ta teden sta v Kölnu do nas pristopila dva fizika, zaposlena v Evropski organizaciji za jedrske raziskave in nas povabila na ogled jedrskega trkalnika v Ženevi. Seveda smo se povabilu z veseljem odzvali. To so najlepši trenutki, ki jih doživimo na turnejah.”