Metalci vseh dežel

TOLMIN > Jutri se za mnoge končujejo metalske počitnice, na katerih spoznaš, da raj in pekel niti nista tako zelo daleč drug od drugega. Velikokrat sta prav blizu, stikata se ali pa celo lepo bivata eden znotraj drugega.

Metalci vseh dežel, približno 10 do 12 tisoč jih je, so danes že vidno utrujeni, saj mnogi preživljajo svoj šesti dan aktivnih, recimo adrenalinskih počitnic. Dnevne aktivnosti so pohajkovanje po Tolminu ali kopanje v mrzli Soči, popodanske in večerne ter nočne pa brezmejno norenje pod odrom velikih bendov težkih zvokov, tulečih glasov in virtuoznih rifov. Če so v nedeljo še kot mravlje hiteli levo in desno ter raziskovali prizorišče, hodili od bara Pr Črvu do Sotočja in nazaj, so njihovi koraki danes bolj majajoči in počasni, lasje od dežja nekoliko zlepljeni. Saj res, toliko dolgolasih ljudi se je spet zbralo na kupu, da bi človek pomisli da so prišli prav vsi evropski dolgolasci.

Jubilejni bogat program

Letošnji program je bil jubilejno bogat. Desetletnico so praznovali z več kot stotimi nastopajočimi skupinami, vsak večer je nastopilo eno res veliko ime iz sveta heavy metala. Prvi dan že znameniti Švedi In Flames z mešanico melodičnega in silovitega metala in pozivi frontmena Andersa Fridna naj posamezniki bolj aktivno surfajo po občinstvu; to pomeni, da se telo enega pelje po rokah obiskovalcev vse do odra, kjer ga čakajo prav za to pripravljeni varnostniki. Zanimivo, na nedavnih punk rock počitnicah so raje prakticirali “stage diving”, kar pomeni, da je posameznik zlezel na oder, vzel zalet in se vrgel v publiko. Očitno se metalci raje dotikajo in občutijo drug drugega. Primer: na glavni “aveniji” v kampu stoji fant, ki ima v rokah napis “free hugs”, brezplačni objemi, torej. Obiskovalci hodijo mimo, a vsak deseti se mu navdušeno vrže v objem, ki je mehek, topel in vesel, kar je pravo nasprotje njihovega obnašanja na odru in pod njim. Tam ima človek občutek, da se sproščajo prvinske sile in se dogajajo elementarni spopadi, ikonično izraženi v sami glasbi. Ko prihajaš na prizorišče je slišati, kot bi nekdo na kratki vrvi držal krvoločno divjo zver, ki besni ali pa da prihaja do tektonskih premikov gora. Na prizorišču samem vse skupaj spominja na obredje. Glasba vzbuja telesni odziv, vodi v stanje nekakšne obsedenosti, kliče bojevnike, lovce, obsedence k delovanju. Zaklinjevalne pesmi prinašajo čarobno moč.

Plemenska solidarnost

A najbolj značilna je skupna energija, neka solidarnostna točka, ki prinaša zadovoljstvo, da obiskovalci pripadajo skupini s podobnimi vrednotami, podobnim načinom življenja, obnavlja plemensko solidarnost. Kadar z drugimi delimo kolektivni izraz užitka, vselej doživljamo močne občutke. Obstaja poganski metal. V torek zvečer ga je pela ruska Maša “Scream” Arkhipova in njeno divje pleme, skupaj imenovani Arkona. Ljudsko glasbo so prepredli z metalno in dosegli kar monumentalno sliko patriotske slovanske duše. Ali pa norveški blackmetalci, brutalnimetalci Mayhem, pionirji črnometalske scene, ki so nekoč na odru lizali krvavo glavo neke zaklane živali. Antropološko spomni na prva zapisana besedila iz človeške zgodovine, denimo sumerska, egipčanska, kitajska, sanskrtska, hetitska, ki so bila somračna. Zaznamoval jih je teror in tragično ponavljanje - tragičen pa v grščini označuje hripav glas umorjenega koštruna. Dionizijske orgije na “afterju” z golimi ženskami na mizi in moškimi, ki v tangicah igrajo odbojko, sodijo v okvir iste slike. Utelešenje vsega nesvetega.

Obstaja tudi melodični metal, ki gre v uho. Zveni kontradiktorno, a obstaja tudi nežna plat metalske narave: na trenutke se zdi, da smo v Narniji. Da je vzniknil raj sredi pekla. (Nedaleč stran so zares snemali nekajminutni kader za film Zgodbe iz Narnije).

Festival je bil tudi tokrat dobro organiziran. Posebej lepo je bilo letos poskrbljeno za novinarje in fotografe, ki so dobili svoj prostor in ložo, v bistvu odprt dvonadstropni avtobus, s katerega so lahko gledali na glavno prizorišče. Nemški novinar in fotograf, ki spremlja tovrstne festivale po svetu, je povedal, da je tolminski gotovo med boljšimi. Po svoji trdni strukturi, dobri funkciji, zadovoljni so bili tudi oboževalci, varnostniki in drugi. Oboževalci imajo prav tu namreč edinstveno priložnost, da pridejo do zaželenega benda in dobijo podpis članov, stisk roke, “haj” v pozdrav in prešeren smeh.

In, da ne bi pozabili, nekje drugje tudi brezplačen objem.

KLAVDIJA FIGELJ