Metka Pavšič je ženska, ki gleda s srcem

IDRIJA> Ne vidi, a gleda s srcem in kulturno udejstvovanje je v njenem polnem življenju brezmejni navdih. Tako zanjo, kot tudi za vse, na katere ga širi. V petek se bo v Idriji predstavila v vlogi Norice v drami Slepci.

Metka Pavšič, naj bo v vlogi gledališke igralke, pevke, recitatorke ali voditeljice, vedno žanje priznanja. Ker je dobra! Ker kljub očem, ki ne vidijo, s svojim delom in energijo širi dobro voljo. Gori težav, ki jih pomeni slepota, navkljub.

Kulturno udejstvovanje je za Metko več kot konjiček. Sama pravi, da je drugi - radosten in navdihujoč - pol njenega življenja. Prvega je diplomirana socialna delavka v idrijskem Domu upokojencev, prostovoljka in humanitarka, zapisala socialnemu delu. Tega med starostniki in v skupinah za samopomoč, vedno prepleta s kulturo, saj sta oba pola življenje samo. Zanjo povsem samostojno življenje, kljub pomoči, ki jo zna in mora sprejemati od vseh, ki jo zmorejo dati, kot jih s svojim zgledom uči sama. Nič kolikokrat je bila nagrajena, med drugim tudi z nazivom slovenske dobrotnice leta.

Ni fraza: pesem je vedrina in Vedrina

Ko je na nedavni otvoritvi novega doma upokojencev izzvenel Metkin solo v pesmi Le s teboj, so prisotni obmolknili, potem pa njo in zbor Vedrina nagradili z bučnim aplavzom in stiski rok. Le nakaj dni pozneje pa so Metki, ki je tokrat svoj alt posodila znakovnem jeziku, ploskali na prireditvi ob mednarodnem dnevu gluhih.

“Metka, od kdaj pa ste solistka,” se mi je izvilo kar se da neumno vprašanje. “Pojem pa, odkar vem zase,” je odvrnila med smehom in to ljubitelji petja dobro vedo.

Nastopa z zborom delavk Doma upokojencev Vedrina in s priljubljenimi zimzelenimi melodijami prinaša vedrino občinstvu. Kakopak tudi sebi. Zato poje tudi z Obrtniškim mešanim zborom Notranjska in pesem vpleta na prireditve, srečanja, ki jih (so)organizira, in v svoje delo s starostniki. Odkar je lani na idrijski glasbeni šoli končala solo petje in v podporo glasbenemu znanju tudi nauk o glasbi, nastopa še kot solistka. Med drugim je pela v muzikalu 20. pesmi stoletja v Londonu.

Med Fehtarco in Norico

Blizu so ji besede, poezija. Piše na računalnik z Brailovo vrstico. Nedavno je z uvodnimi besedami pospremila razstavo fotografij kolegice Eme, prej pa s kolegi iz zbora Notranjska recitirala.

Učenje, tudi dolgih besedil, je del njenega vsakdana. Tudi tistega, ki ga namenja gledališkim deskam. Nič koliko ponovitev je doživela njena monokomedija Fehtarca in vsaj 30 tudi njena vloga upravnice Vere v komediji Dan oddiha v izvedbi Gledališča slepih in slabovidnih Nasmeh. Edinega tovrstnega gledališča pri nas, v katerem igralci z nasmehom in s pomočjo režiserke Mateje Mlačnik ter mentorice Alenke Bole Vrabec premagujejo dolgotrajno učenje gibov, mimike, kretenj in sploh vsega tistega, s čimer videči igralci nimajo opraviti. Vera je Metki prinesla Linhartovo priznanje.

Pravkar Metka v svojem gledališču (vmes je igrala tudi na odrih videčih) igra vlogo Norice v simbolni drami Slepci nobelovca Mauricea Maeterlinka, s katero bo ta petek gostovala v Idriji.

“Sodelovanje v različnih kulturnih zasedbah mi vedno znova predstavlja izziv, možnost učenja in prijetnega druženja. Tako kot Slepci ves čas upajo, da bo prišlo nekaj lepega, odrešujočega, up vzbujajočega, tudi jaz upam, da se bodo vedno znova pojavljale možnosti, da izrazim svojo umetniško plat,” je ob nelahki vlogi povedala Metka. Priložnosti ji, kakopak, zlepa ne bo zmanjkalo.

SAŠA DRAGOŠ