Miha Maleš - Zoran Mušič: Zgodba o prijateljstvu
Nocoj bodo na gradu Dobrovo odprli razstavo, na kateri se bosta “srečala” umetnika Zoran Mušič in Miha Maleš. Razstava, na kateri bo moč videti dragocena dela in prvič tudi korespondenco in dokumentacijo, je nastala ob 20. obletnici obnove gradu Dobrovo in delovanja galerije Zorana Mušiča.
DOBROVO> Prišel naj bi tudi Milan Kučan, ki je prisostvoval odprtju gradu pred dvema desetletjema.
Miha Maleš in Zoran Mušič, oba veliki imeni slovenske likovne umetnosti, sta bila velika in zaupljiva prijatelja. Njuno prijateljsko razmerje se je začelo leta 1935, povezano pa je s tedaj novo revijo Umetnost. Mušič, nekaj let mlajši od Maleša, je bil tedaj diplomant zagrebške akademije, Maleš pa urednik, ki ga je prosil, naj mu za revijo napiše nekaj popotnih vtisov s potovanja po Španiji. Njuno sprva formalno sodelovanje se je kmalu prelilo v prijateljstvo in Maleš je Mušiču tudi pozneje, po drugi svetovni vojni, ko je živel med Benetkami in Parizom, pomenil vez z dogajanjem v domovini.
Prvič na ogled
Razstava je nastala v sodelovanju Galerije Furlan iz Črnuč in Goriškega muzeja, kustosinja razstave je Breda Ilich Klančnik.
Kot je povedala na včerajšnji novinarski konferenci, je na razstavi mogoče videti kar nekaj dragocenih umetnin in prvič je v javnosti pokazana tudi korespondenca med umetnikoma, na ogled bo prvič tudi dragocena spominska knjiga, ki jo je Maleš oblikoval za svojo hčerko in vanjo zbiral zapise literatov in risbe svojih prijateljev likovnikov in v katero se je portretiral tudi Mušič.
Odprli jo bodo prav na strani z Mušičevo lastno podobo, ki je nastala v Ljubljani 16. julija 1945, tik preden je moral umetnik iz političnih razlogov zapustiti domače kraje in se je za stalno naselil v Benetkah. Videti bo najzgodnejši ohranjeni in poznani avtoportret Zorana Mušiča v tehniki linoreza iz leta 1932, pa fotografijo Mušičeve poslikave keramičnega krožnika (1937), ki ga je avtor kasneje od zbiralca odkupil in menda uničil.
Na ogled je tudi eno delo znanega italijanskega umetnika Filippa de Pisisa (Moški akt, 1944), s katerim se je Mušič srečal leta 1944 v Benetkah in je Mušiču prispeval besedilo v katalogu razstave. Mušič je de Pisisa predstavil tudi Malešu, ki ga je predstavil v reviji Umetnost.
Razstava je postavljena v treh nadstropjih. V “pianu nobile” se ob Mušičevi stalni postavitvi tako pojavlja nova, dokumentarno obarvana zgodba, ki razkriva umetnikovo dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje z Miho Malešem.
S pomočjo ohranjenega dokumentarnega gradiva, pisem, fotografij in izbranih številk prve slovenske revije za likovno področje Umetnost, ki jo je Maleš urejal med letoma 1936 in 1944, je prvič osvetljeno prijateljsko in stanovsko razmerje med umetnikoma, ki sta pomembno zaznamovala slovensko likovno prizorišče ne le v letih, ko je izhajala omenjena revija, temveč tudi poznejši čas, ko sta se prijatelja družila le še občasno in si naklonjenost izkazovala prek pisem. Ob dokumentarnem gradivu predstavlja vezni člen s stalno razstavo še manjša zbirka Mušičeve grafike in risbe. Gre za najzgodnejša Mušičeva dela in v nekaj primerih celo edine grafične odtise.
Hommage Benetkam in Parizu
Druga zgodba, ki ji sledimo pod grajsko streho, je zgolj likovna in samo Maleševa. “Med številnimi popotnimi vtisi, ki so se ohranili v umetnikovi zapuščini, smo postavili v ospredje le dve mesti ter se s slikovitimi vedutami Benetk in z likovnimi utrinki iz svetovljanskega Pariza hkrati simbolično približali Mušičevima izbranima mestoma, med katerima je bila po drugi svetovni vojni razpeta njegova ustvarjalnost,” je povedala Klančnikova.
Glavnina razstavljenih del izvira iz Maleševe zapuščine, ki jo hrani umetnikova hčerka Travica Maleš Grešak. Po njeni zaslugi je prav tako skrbno urejena fotodokumentacija, arhiv revije Umetnosti in korespondenca med umetnikoma, ki jo bodo, po mnenju Klančnikove kmalu tudi objavili. Razstavo bo spremljal katalog, ki sta ga uredili galeristka Suzana Hrovat in kustosinja razstave Breda Ilich Klančnik.
KLAVDIJA FIGELJ
