Mikro opera in druge zvočne krajine
Ob vstopu v Mestno galerijo, na osrednje prizorišče Pixxelpointa, v uho zareže pisk mikrofonije, sicer delo Roberta Puglieseja, ki nam daje vedeti, da je zvok glavna tema tokratnega festivala novomedijske umetnosti. Na ogled oziroma v posluh je šestnajst izbranih in izredno zanimivih projektov, ki jih spremlja katalog, odličen vodnik po razstavi.
NOVA GORICA, GORICA>“Ko je Ferdinand Delak v reviji Tank zapisal, da mora Ljubljana postati 'garaža svetovne drveče lepote', mogoče ni govoril o hitrosti zvoka (verjetno je imel v mislih kakšnega Bugattija ...), je pa vedel, da sta Trst in Gorica vsak po svoje takoj po prvi svetovni vojni to tudi postala,” je svoj otvoritveni nagovor v petek začel Marko Peljhan in dodal, da so prav tu svoje ideje parkirali veliki. Černigoj, Delak, Silvio Mix, Tulio Crali, Marinetti, Prampolini, Depero in drugi italijanski futuristi; po Krasu in Ljubljani je manifestiral Srečko Kosovel, v Kanalu Marij Kogoj. S tem je Peljhan podal historične temelje avantgardizma in na njegovih ramenih kot naslednika imenoval “transnacionalni in mejni”Pixxelpoint. Marko Peljhan je skupaj z Aljošo Abrahamsbergom podpisal pričujoči festival, oba sta kuratorja z visokimi mednarodnimi referencami na področju sodobne umetnosti in domačina z visoko senzibilnostjo do prostora.
Görz, Gorizia, Gorica, Gurize, Nova Gorica.
Izbrala sta šestnajst projektov avtorjev iz vse Evrope, Amerike in Kanade in jih razpršila po prizoriščih obeh Goric. Uspelo jim je, kot je dejal Abrahamsberg, z odličnim sodelovanjem s kolegi iz Gorice, zlasti iz društva Lucide, sestaviti skupen in resnično lep dogodek. In uspelo jim je mesti povezati v eno samo . “Görz, Gorizia, Gorica, Gurize, Nova Gorica. To so naša mesta.” In v petek zvečer, ko se je občinstvo selilo sem in tja, s prizorišča na prizorišče, je kljub izrednemu sneženju ali pa prav zaradi tega, tako tudi resnično delovalo.
Tema letošnjega festivala je zvok, predstavljeni projekti pa na različne, a preprosto razumljive načine razširjajo naše razumevanje in zavedanje tega, kaj sploh zvok je. Izbrane prakse seveda prebijajo konvencionalne predstave o njegovem pojavljanju in poslušanju. Tako nam denimo Michele Spanghero v svoji zvočni skulpturi Poslušanje je smiselno (2012) omogoči, da prislonimo uho na lesene tramove in slišimo v njih zvok. Ali pa Tao G. Vrhovec Sambolec, ki razstavi Trden zvok (2019), idejni prototip za bodoče življenje na luni, ko se bo človeštvo prilagodilo na odsotnost atmosfere in kisika.
Predstavljene so tudi interaktivne instalacije, kakršna je Sonophore angleške skupine Signal To Noise, v kateri lahko z rokavico - interaktivnim uporabniškim vmesnikom, potujemo in tako prebiramo zapise po magnetnih trakovih. Nekateri projekti prinašajo slišnost iz sveta, denimo delo Radio Aporees Nemca Uda Nolla, kjer s klikom na določeno točko na satelitskem posnetku nekega mesta zaslišimo zvoke, ki so bili tam posneti.
Geomagnetni vihar, morje, Arktika, črv
Slišimo in vidimo lahko možganske signale (portugalski avtor Joao Martinho Moura), zvoke odmaknjenih pokrajin - Arktike (Arctic Perspective Initiative) in morskih habitatov (Jana Winderen) ali geomagnetni vihar (Ruth Jerman/ Joe Gerhardt). In kar je še posebej fascinantno; slišimo in preko mikroskopa lahko vidimo “opero”, v kateri nastopa majcen črviček, imenovan C elegans. Nizozemec Matthijs Munnik, ki se spogleduje z biotehnologijo, je napisal poseben program. Ta sledi črvom in njihovo gibanje spreminja v zvok ter se hkrati sprašuje, ali smo ljudje, znanstveniki za njih bogovi.
Drugi avtor, Alexander Chen, ki prihaja iz New Yorka, pa se je domislil, da bi glasbeno delo lahko ustvarila kar newyorška podzemna železnica. Ob določenih premikih se sproži zvok godala, ki ustvarja zanimivo zvočno sliko.
Izreden dogodek večera je bil koncert/performans Operacije dveh dunajskih glasbenikov, hipermedijskega pionirja Konrada Beckerja in pevke Sele, v historičnem ambientu goriške palače Lantieri, ki je v uro trajajočem glasbenem delu dobesedno fiksiral publiko. Z elektronsko glasbo in vznesenim glasom Sele, ki je govorila o medijih, nadzoru, lastništvo, obsedenostjo, iluzijah ... In ko smo Beckerja povprašali, kaj meni o vsem tem dogajanju in Pixxelpontu, je dejal, da je prav fascinantno videti, da se računalniki ne uporabljajo samo v pisarnah pri delu in v bankah pri denarnih transakcijah, temveč tudi pri kreativnem, inteligentnem umetniškem ustvarjanju. KLAVDIJA FIGELJ
