Mile Korun praznuje 90 let

LJUBLJANA > Mile Korun je bil v svoji gledališki karieri znan po afiniteti do slovenskih avtorjev, kot so Ivan Cankar, Mirko Zupančič, Matjaž Zupančič, Zdenko Kodrič, Dane Zajc, Peter Božič, Gregor Strniša, Slavko Grum in Tone Partljič. Stalnica njegovega repertoarja je bil Cankar, ki ga je spremljal od najzgodnejših gledaliških začetkov konec 50. let minulega stoletja. Tako je Hlapce režiral petkrat, trikrat komedijo Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini šentflorjanski, dvakrat pa se je lotil Lepe Vide.

Eden prvih reformatorjev slovenskega gledališča

Pohujšanje v dolini Šentflorjanski je prvič režiral leta 1965 v ljubljanski Drami. Kritik Josip Vidmar ga je takrat označil za huligana, predstavo pa za "pljunek na Cankarja". Vidmar je svoje mnenje o Korunu pozneje spremenil. Leta 1968 je ob Ajshilovi Oresteji, ki je bila prav tako uprizorjena v ljubljanski Drami, zapisal, da je to mojstrska predstava.

Korunove predstave so bile vsaj v začetku modernistične, pozneje pa so ga nekateri označevali za fundamentalista. Bil je eden prvih reformatorjev slovenskega gledališča. Vztrajal je pri reformaciji in modernizaciji znotraj nacionalnih gledaliških hiš in kljub vabilom ni sodeloval pri eksperimentalnih gledališčih, kot je bil Oder 57. Za svoje uprizoritve slovenskih in svetovnih klasičnih dram je prejel pomembne gledališke nagrade in priznanja tako v Sloveniji kot na območju nekdanje Jugoslavije.

Pred nekaj leti se je Korun lotil še pisanja dramskih besedil. Kot je dejal pred premiero svojega dramskega prvenca Svetovalec, ki so ga uprizorili pred dvema letoma v Mestnem gledališču ljubljanskem, bi mu, če bi bil star 20 let, ne bi bilo tako neprijetno. "Če me pa imajo pri 88 letih za začetnika, je pa pač tako. Saj sem začetnik, priznam, a se nočem prerivati v cehu pravih slovenskih dramatikov, zdi se mi, da ne sodim mednje, da sem druge vrste človek, nekdo ki je iz ene stranke šel v drugo..."

Lani je krstno izvedbo v ljubljanski Drami doživela še predstava v režiji Matjaža Zupančiča Sveti mož, ki jo je avtor označil za postmeščanski igrokaz.

“Smrt je dejstvo, ki ne prenese igrivosti”

Ponovno vam ponujamo v branje intervju, ki ga je novinar in urednik Primorskih novic Andraž Gombač z Miletom Korunom opravil oktobra leta 2008, ko je tedaj 80-letni ustvarjalec svojo gledališko pot zaokrožil z jubilejno uprizoritvijo Shakespearovega Kralja Leara.

> Kako resno gre jemati napoved, da je to vaša zadnja uprizoritev?

“Kaj pa vem. Na vse sem bil pripravljen, na to vprašanje pa ne. Z njim se sicer ukvarjam, a si še nisem odgovoril. Mislim, da sem precej pri koncu kariere. Ne rečem, da bo ravno ta igra zadnja, a vidim, da mi ne gre več. Da se mi ne da.”

> Kaj se vam pa da?

“No, to je pa tudi zanimivo vprašanje, s katerim se prav tako ukvarjam. Mogoče bo odgovor v tem: ko imam zdaj med vajami kaj premora, se sprehajam po hodnikih Drame, in zdi se mi, da srečujem Slavka Jana, Staneta Severja in druge kolege, ki jih ni več. Zdi se mi, da me prevevajo spomini na dogodke, ki so se dogajali v tej stavbi, v središču teh dogodkov pa sem bil jaz. To je verjetno znak mojega slovesa od Drame, pa tudi od gledališča nasploh. Bojim se govoriti o teh rečeh, da ne bi bil sentimentalen, poleg tega pa nimam razčiščenih misli o tem. Ne vem, kaj bom počel. Mogoče bom spet kaj pisal. Rad bi zapolnil luknje, ki jih zdaj vidim v moji predlanski knjigi Biti z igro.”

> O čem si želite pisati?

“Najbolj me zanima interpretacija: kako poteka, na kaj se nanaša, kakšen je naš odnos do stvari, ki jih interpretiramo ... Občutek imam, da neprestano interpretiramo svet, svoje odnose, akcije, dogodke, vse. Sveta brez interpretacije ni! Približaš se mu lahko le skozi interpretacijo. To pomeni, da je svet nekaj, kar lahko doživim le s svojimi petimi čuti in morda še s pomočjo nezavednega. To me je pripeljalo do ugotovitve, da sta tako človek kot svet okrog njega avtonomna. Vsak zase je avtonomen, stikata pa se le pri interpretaciji. Človek ne more neposredno stopiti v svet. Nekaj časa sem se ukvarjal tudi s tem, kaj naj bi bilo bistvo sveta, pa sem ugotovil, da tega sploh ni. Bistvo sveta smo si izmislili ljudje, saj le tako lahko razmišljamo o tovrstnih rečeh in jih uporabljamo pri svojih akcijah.”

> Kako pa je z vašo interpretacijo? Kdaj ste laže interpretirali svet: leta 1964 ali danes?

“Me postavljate pred sama zanimiva vprašanja, tako da moram najprej sapo zajeti, če hočem odgovoriti. Naj odgovorim malce po ovinku: pri Slovenskem gledališkem muzeju naj bi kmalu izšla knjiga o Oresteji, ki sem jo režiral leta 1968. Poiskati sem moral svoj dnevnik iz tistega časa in ga prepisati, pa sem z začudenjem, če ne že z grozo opazil, da sem pred štiridesetimi leti razmišljal zelo podobno kot danes. Leta 1968 sem imel štirideset let, letos jih imam osemdeset, tako da tisti dnevniški zapiski padejo ravno na sredino. In v vseh teh letih nisem nič kaj posebej napredoval v ... kako bi človek rekel ... temeljih svojega temeljnega odnosa do lastne eksistence in sveta. V filozofskih vodah sem dedič strukturalizma, v umetnosti pa dedič nadrealizma, zlasti kar zadeva likovnost. Že od nekdaj mi je strašno pri srcu Chagall, po svoje tudi Dalí. Ne spomnim se, kako sem prišel do tega. Pač, po duši mi je. Na akademiji sem za diplomsko nalogo delal prizor iz Prebrisane norice Lopeja de Vege, ki sem se ga lotil skozi analizo Matissa. Ugotovil sem namreč, da se je slikarstvo pri Matissu avtonomiziralo. Ni ga več zanimalo zvesto posnemanje predmeta, ampak se je osamosvojilo: barve so postale nekaj svojstvenega, oblika prav tako, vse je bilo postavljeno v razmerje, ki ni razmerje stvarnosti, ampak razmerje umetnosti. In iz tega sem vlekel avtonomijo gledališča. V tistem času in nekoliko pozneje sem se zelo navduševal nad gledališčem avtonomnih podob, kjer bi se gledališče izrazilo ne glede na literaturo.”

> Pa vendar ste vselej ostali povezani z literaturo. Nikoli se niste odtrgali od literarne predloge, kot so to pozneje storile skupine Pupilija, Pekarna, Glej ...

“Seveda. Od nekdaj sem režiral v poklicnih, repertoarnih gledališčih, kjer se je vedno uprizarjalo drame, tako da sem bil hočeš nočeš povezan z literaturo. A naj se vrnem k teatru, ki sem ga zasnoval na Matissu - poimenoval sem ga gledališče metafor. Iz stvarnosti sem na odru skušal narediti metaforo. Recimo moje škandalozno Pohujšanje. Tu sem za vsak prizor, ki je pri Cankarju relativno realističen, iskal nadrealistično metaforo.”

> S Pohujšanjem ste razklali kritiško javnost. Vasja Predan vas je hvalil, Josip Vidmar pa napisal zelo ostro kritiko.

“Joj, grozno kritiko je napisal! V življenju nisem dobil slabše.”

> Jo še kdaj preberete?

“Ja, ker je odlomek objavljen na zavihku moje knjige Režiser in Cankar. Tisti košček, kjer piše, da sem huligan in podobno. Zdel se mi je zanimiv.”

> Četudi je vaša najslavnejša uprizoritev Pohujšanje, gledališko pot zaključujete s Kraljem Learom, ki ste ga prvič režirali leto pred Pohujšanjem.

“Tudi uprizoritev Kralja Leara je vzbudila nasprotujoče si kritike. Prav v tej predstavi se je namreč zgodil preobrat. Osem let poprej sem nastopil službo v Drami in bil asistent pri različnih uprizoritvah Shakespeara, ki jih je režiral dr. Bratko Kreft. V njih sem tudi nastopal, bil sem statist, a moram malce hudobno reči, da so bile režirane nekako operno, s klasičnim, romantičnim pristopom. Ko sem prišel do knjige Jana Kotta Shakespeare, naš sodobnik, se mi je pokazal čisto drugačen Shakespeare. A takšno razmišljanje je bilo že v meni, saj mi klasične uprizoritve niso bile prav nič všeč. Kott je le kanaliziral moje poglede.”

> Shakespeara je gledal skozi Becketta.

“Točno! Pa skozi teater krutosti, ki je bil moderen v tistih letih.”

> Včasih pišete, kako je kakšna od vaših uprizoritev zoprna ovira, ko se spet lotevate iste drame. Je zdaj takšna ovira Lear iz leta 1964?

“Zelo in zelo in zelo točno! Spomin na to predstavo me preganja še ta trenutek, ko se bližamo premieri nove uprizoritve. Ne vem, zakaj je tako. Prav ta predstava s Stanetom Severjem v glavni vlogi in z znamenitimi igralkami, Dušo Počkaj, Majdo Potokar in drugimi, mi je tako ostala v spominu, da nisem sprejel, ko so me dolga leta nagovarjali, naj spet režiram Leara. Bal sem se. Ne vem, kaj mi je šinilo v glavo, da sem se zdaj vendarle odločil. Me pa to sili v vzpostavljanje odnosa s prejšnjo predstavo in v drugačno razmišljanje. Če sem prej razmišljal v beckettovskem slogu z absurdom na vrhu, potem današnji Lear skuša vsrkati vse, kar čutim v tem svetu. Prvič: danes ni nobenih močnih idej. Svet je izgubil piramidalno obliko in se sploščil. Vsem je bolj ali manj jasno, da ni samo ene resnice, ampak da jih je več. Vsem je jasno, da svet ni celota, ampak skupek fragmentov. Ti momenti so v sodobni umetnosti izrazito podčrtani. Gledališče se je osamosvojilo in še nikoli ni bilo tako podprto s telesom, kot je danes. Naš odnos do telesa je tudi sicer drugačen. Je veliko bolj odprt, veliko bolj zaupamo telesu, se nanj bolj zanašamo ...”

> Je zato tudi manj duhovnosti?

“Je. Pa še to je: gotovost si moraš danes graditi sproti. Ne moreš se obesiti na le eno gotovost in biti potem srečen in varen. Dom in svojo eksistenco si ustvarjaš sproti. V tem je nekakšna dinamika. Ta uprizoritev Leara se zdaj pojavlja v dveh oblikah: v fragmentaciji, razkroju ne samo zgodbe in človeških usod, ampak tudi same predstave. Tudi predstava se nekako razkraja. Po drugi strani pa se mi je tu pokazala nekakšna kompaktna gmota protislovnih momentov. Zlasti v drugem delu se je pojavilo spoznanje, da naše življenje, naš občutek živega nastaja iz dinamike nasprotujočih si sil, energij, argumentov, pojavov. Seveda se je tu pojavil tudi občutek kaosa, ki smo ga prav tako skušali vtkati v predstavo. Če se zdaj vrnem k vprašanju o razliki med stanjem duha šestdesetih let in današnjih časov, bi rekel, da se nam v šestdesetih ni bilo treba boriti za varnost oziroma resnico. Zdelo se mi je, da svet sam ponuja to možnost, ti pa se moraš le odločiti, kaj boš sprejel. Usmerjajo te vzgoja, politično prepričanje, socialni položaj, psihološke lastnosti ... Pod vplivom Kotta in tudi Dürrenmata se mi je zdelo, da je svet mehanizem, v katerega si vpet. Danes se mi ne zdi več tako. Svet je morda res mehanizem, a zdaj imam občutek, da lahko sam zbiram posamezne elemente in si svet krojim sam, ga sam ustvarjam. Morda je to posledica mojega poklica. Že petdeset let sem v gledališču in že petdeset let imam opravka s prav takim procesom ustvarjanja.”

> Tisti, ki ste se jim na začetku svoje poti uprli, vloge ostarelega kralja nikoli ne bi zaupali tako mlademu igralcu, kot je Jernej Šugman.

“Res je. Ko sem se odločil, da bom delal to predstavo, sem takoj prišel na vprašanje zasedbe. Koga vzeti za kralja Leara? Ker je bil spomin na prejšnjo predstavo tako močan, sem se moral pri glavni vlogi odpovedati starejšemu igralcu. Zdi se mi, da bi naredil enako predstavo kot leta 1964, če bi Leara igral starejši igralec. Da bi se temu izognil, sem zasedel Jerneja. Zdelo se mi je, da v tej zgodbi ne gre za usodo starca, ki sta ga hčerki nehvaležno izigrali, ampak da gre za slehernika. Ni nujno, da je Kralj Lear zgodba o kralju. Lahko je zgodba o everymanu, jedermanu, sleherniku, človeku kot takem. Ta človek doživlja svojo usodo, vse pa se začne z usodno zmoto. In potem doživi katastrofo. Zanimalo me je predvsem vprašanje družine: kakšni so odnosi med očetom in tremi hčerkami. Naslonil sem se na erotizem, tudi na literaturo o tem, zlasti na Bataillove Erosove solze. Raziskovali smo, do kod lahko seže vez med očetom in hčerko, koliko je možnosti, da pride do incesta ... Poleg erotizma me je zanimala norost. Že od Erazmove Hvalnice norosti je jasno, da ima norost funkcijo razsvetljenja. Tudi pri Learu se to pokaže. Ko znori, zagleda svet v vseh njegovih protislovjih in poda socialno, politično in filozofsko analizo sveta, ki je bil v Shakespearovem času popolnoma enak kot danes. Predstavo sem torej skušal ustvariti iz teh dveh ravnin, medtem ko je moja prva uprizoritev Leara temeljila bolj na splošnem občutju absurda. Zdaj je drugačen tudi konec uprizoritve. Veliko sem se ukvarjal z vprašanjem smrti. Malce tudi iz osebnih razlogov, pri svojih osemdesetih letih, precej pa zaradi same drame, v kateri umre kup ljudi. Spraševal sem se, kaj smrt pomeni. Prišel sem do tega, da je treba smrt na nek način sprejeti. Potem sem se spraševal, ali jo je mogoče vzljubiti. Seveda nisem mislil na srednjeveški način, na tiste menihe, ki so legali v krste in na svojih mizah imeli lobanje. Spraševal sem se o sprijaznjenosti z lastno minljivostjo, z 'biti za smrt'. Kako to ustvariti na odru, kaj bi to pomenilo ... Moram reči, da tu nisem prišel kaj posebej daleč. S smrtjo se očitno ni mogoče igrati. Smrt je dejstvo, ki ne prenese igrivosti.”

> Niti cinizma, ki vam ga pritikajo že petdeset let?

“Mislim, da ne. Če gledam v celovitosti eno in drugo uprizoritev, pa se mi zdi, da je tista iz leta '64 veliko bolj pesimistična, kot naj bi bila ta. Prva je veliko bolj temna, ta pa naj bi bila obsijana s humorjem, ironijo, sarkazmom. Prva je obetala konec sveta, ta pa ne.”