Miljana Cunta, pesnica-Starega je konec, čas je za novo
Četrtkov literarni večer na Mostovni je bil preplet pogovora s pesnico Miljano Cunta, poslušanja njene nove poezije ter ogleda desetminutnega kratkega igranega filma Okna neba, ki ga je v sodelovanju s produkcijsko hišo Arkadena posnela nacionalna televizija. V sklopu projekta Literatura v gibanju se je “video poezija” dogodila še devetim drugim slovenskim pesnikom.
NOVA GORICA> V intimnem vzdušju čitalnice Babel se je Anja Mugerli z Miljano Cunta najprej glede motivike, ki spremlja pesmi v njenem prvencu Za pol neba, nominiranega tudi za Veronikino in Jenkovo nagrado.
Miljana Cunta (1976) je magistrirala iz angleške književnosti na Univerzi v Ljubljani. Bila je programski vodja festivala Vilenica (2005–2009), koordinatorka programa festivala Fabula leta 2010 in programski vodja lanske Fabule. Revijalne objave njenih pesmi so izšle v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji.
Voda, vrata, okna, nebo in ptice - vse to je povezano tako s svobodo duha kot neskončnostjo prostora. Voda predstavlja pesnici prostor neskončnih globin, medtem ko ji vrata slikajo prostor prehajanja med različnimi svetovi. “Ko je izšel moj prvenec, sem si celo malo oddahnila, ker sem za sabo pustila kup simbolike, kar je bila zame velika odrešitev,” je povedala pesnica. “Zato je bilo ob izidu nečesa starega konec in čas je, da živim z novim.”
Prvenec zanjo pomeni iniciacijski moment, dodaja pa, da naša družba izgublja tovrstne trenutke in jih je zato (pre)malo. Njene pesmi so nastajale kronološko, kot so nato postavljene po vrsti v knjigi, po zadnji pesmi v knjigi pa je zbirka tudi dobila ime in naj bi celoten zbir njene poezije dvignila na višjo raven. Sicer pa njene pesmi v prostem verzu odlikuje bogata metaforika in spretne besedne zveze, pesnica pa je v svojih opisih izredno ilustrativna.
Nad idejo postavitve pesmi v filmske kadre sicer ni bila preveč navdušena, saj naj bi to bila hitra pot besedila do bralca/gledalca, s čimer izgublja svoj pomen in vrednost. A nad izdelkom Okna neba, ki je bil posnet po njenem ciklu petih pesmi o Medeji, je bila zadovoljna. “Naše pesmi so zaživele v prostoru, ki smo si jih pesniki sami izbrali,” je razložila in dodala, da so njen film posneli v Lanthierijevem dvorcu v Vipavi.
ANA CUKIJATI