Mladosten kot prastari blues
Pogled nanj je vse prej kot obetaven, kaj šele spodbuden: njegovo obličje je razbrazdano, sivi lasje dodobra razredčeni, zobje so že zdavnaj umetni, členki na prstih skrivenčeni in zdebeljeni od artritisa, v prekajenih pljučih, napolnjenih s sluzjo, mu strašljivo piska. Ena sama starčevska mediokriteta, tegobna prikazen iz hiralnice, zoprna, brezdanje tesnobna slutnja neodvrnljivega.
Nobene gospe, nobeni gospodje: Keith Richards (decembra bo stopil v triinsedemdeseto leto), gonilna sila skupine The Rolling Stones, mojstrski kitarist, ki vse preveč ljubi glasbo, da bi hotel nečimrno blesteti kot nekakšen virtuoz - Keith Richards torej, ki je pred kratkim pri multinacionalki Virgin izdal svoj tretji samostojni album, poimenovan Crosseyed Heart (Škilasto srce; morda ustrezneje: Razdvojeno srce).
Na albumu, ki ga je z daljšimi premori snemal dražljivo počasi, zagotovo vsaj pet let, je petnajst skladb, od tega trinajst avtorskih; po eno si je “izposodil” pri Gregoryju Isaacsu (Love Overdue) in pri legendarnem bluesmanu Leadbellyju (Goodnight Irene). Pri snemanju so Richardsu pomagali stari (studijski) mački, nekateri med njimi so z njim sodelovali že pri prejšnjih dveh ploščah: izvrstni kitarist Waddy Wachtel, bobnar in tolkalec Steve Jordan, lani umrli saksofonist Bobby Keys, klaviaturist Ivan Neville ter mnogi drugi; s spremljevalnimi vokali so njegov presenetljivo mladostni glas (kot da bi ne bil verižni kadilec!) podprli Bernard Fowler, Blondie Chaplin, Meegan Voss, Aaron Neville, Sarah Dash, v skladbi Illusion pa gostuje pevka Norah Jones. Richards, ki že dobrega pol stoletja več kot upravičeno velja za kitaristično ikono, tudi tokrat prepričljivo igra še baskitaro, klavir, vrsto električnih orgel in električni sitar.
Ja, Keith Richards: in ko se njegovi navidez okorni prsti z ljubeznijo in neponarejenim strahospoštovanjem dotaknejo kitarskih strun - v naslovni Crosseyed Heart igra brez trzalice - je iznenada vsaj petdeset let mlajši, svež in pristen kot prastari blues, ki nepričakovano in brez prizanašanja udari v medenico, da jo nezadržno sproži v pozibavajoč sinkopirani ritem, v razbrzdano planje ponorele krvi. Nobenega jaggerjevskega perfekcionizma, nobene mainstreamovske zlikanosti (tolikanj značilne za pop glasbo v ožjem pomenu izraza) ni v Richardsovih skladbah: celo mehkobno delujoče balade so jedko zmagoslavje neobrušene in neukrotljive življenjske moči, svojevrsten poklon temačnemu tolmunskemu kipenju, ki neutajljivo prihaja iz drobovja afriške celine. Ni moč spregledati, da je Richards skladbe ustvarjal predvsem in najprej zase, skrajno “nečimrno” in “sebično”; kot bi hotel reči: če bo ta glasba všeč tudi drugim, tolikanj bolje.
In če boste večkrat pozorno prisluhnili vsaj trem skladbam - Amnesia, Blues in the Morning, Substantial Damage - potem boste morali priznati, da se s kitarami še vedno da povedati nekaj (ogromno) osupljivo novega, ne(za)slišanega.
TOMO VIDIC