Mlakarjeva roka sprave

KOPER > “Ideje so bile v meni že dolgo, le korajže nisem imel, da bi se tega lotil. Potem sva se s Tauferjem srečala med sprehodom in ... Zakaj pa ne? Pa dajmo poskusiti,” se spominja Iztok Mlakar. Pravi, da je preštudiral kar nekaj že znanih interpretacij Kristusovega pasijona oziroma epizod Kristusove zgodbe, od slovenskih pasijonov do Daria Foja, Mela Brooksa in legendarnega Brianovega življenja slovitih Monty Python. “To je večna zgodba, ki se vleče skozi vso našo kulturo,” poudarja.

“Pasijon je velika, starodavna tradicija, veliko totalno gledališče, ki je združilo srednjeveško krščansko duhovno dramo z raznimi oblikami ljudskega popularnega gledališča. Sinteza visokega in ljudskega gledališča pa me od nekdaj zanima,”pravi Taufer, ki zatrjuje, da je z Mlakarjem že dolgo povezan telepatsko in ne potrebujeta veliko besed, da bi se kaj zmenila; med drugim gledališče raziskujeta v podobnih smereh.

Mlakar ponuja roko sprave

In tudi Mlakar je sposoben sinteze visoke misli in izrazito neposrednega, živega, duhovitega pristopa, pravi Taufer. A tokrat ne gre za komedijo. Taufer režira pasijon: “Pasijon je ravno toliko tragedija, kolikor je komedija, oziroma je tragedija s srečnim koncem. Ali kakor pravi Iztok: komedija je tragedija plus čas. In ta 'plus čas' me zanima. Ne glede na vaše svetonazorsko prepričanje in iz njega izhajajoče razumevanje Kristusovega vstajenja, Iztok nagovarja vse. In to je v tem času in prostoru zelo pomembna Iztokova roka sprave.”

Taufer pojasni, da se je pasijon ob svojih večnih biblijskih temah od nekdaj opredeljeval tudi do vsakokratne socialne stvarnosti: “In prav to počne Iztok. Stara zgodba, ki jo on vzame v roko, nam danes tu govori zelo pomembne stvari, ki se tičejo zgodovine in obenem našega časa. In kar je posebej pomembno - te zgodbe se je lotil brez ideoloških predsodkov in kalupov.”

Jezusova zgodba je domala nedotaknjena, poudarja Mlakar: “Ampak ne pelje skozi Palestino prvega stoletja, ampak skozi naš svet. Dogodki so praktično enaki. Jezus govori knjižno slovenščino, vsi ostali smo bolj iz mesa, tistega celulitičnega.” Dialogi so namreč ponovno v “mlakarščini”, primorščini, kakršno je prvo na odru kanoniziralo novogoriško gledališče v koprodukciji s Primorskim poletnim festivalom v Primorskih zdrahah in Čakajoč Godota ter kasneje s koprskim gledališčem še v Duohtarju in Sljehrniku. In ni naključje, da je vse režiral prav Vito Taufer. “Pri tem ne gre za kakršenkoli populizem ali da bi občinstvu lezli v rit z nekakšnimi ljudskimi, folklornimi elementi. Gre za uporabo jezika, ki se dejansko govori v teatru. Za živ jezik gre,” zatrjuje Taufer. Obenem priznava, da je največja težava, kako ta jezik spraviti na oder, ne da bi ob tem padel v klišeje ljudskosti.

Obsedeni z elitizmom

“Za narode, ki pa imajo težave z veliko razliko med knjižnim in pogovornim jezikom, je značilen razkol z visoko kulturo, državno kulturo, kulturo državnih proslav, s katero je prežeto naše razumevanje kulture. Že svojim študentom težko dopovem, da so proslave nekaj, gledališče pa nekaj povsem drugega. Pri nas vlada ljubezen do visoke elitne oblike umetnosti, obsedeni smo z elitizmom, še posebej tako imenovana leva kulturna scena, ki je okužena z elitizmom in elitističnim razumevanjem umetnosti. Predvsem v gledališču,” razmišlja Taufer. In Iztok Mlakar, pravi, da je za naš čas enako pomemben, kot je bil v 17. stoletju Molière, le da stroka tega ne prepozna.

MAJA PERTIČ GOMBAČ