Mnogo dolgujemo Modernissimu
Nekoč je bil v Gorici kino Cinema Modernissimo. V sedemdesetih (od 1974 do 1978). Imel je skoraj 500 filmskih projekcij na leto. Bil je prvi art kino v Italiji, v njem so dozorevali tudi slovenski ljubitelji filma. Pred dnevi so proslavili njegovo 40. obletnico.
GORICA > To so bila glede filma živahna leta, Novogoričani so hodili v kino Modernissimo, Goričani so določene filme, ki so bili v Italiji cenzurirani, hodili gledat v Solkan. Med temi, ki so zaradi filma prehajali mejo, so bili Jože Dolmark, Silvan Furlan, Toni Gomišček, Naško Križnar, Venčeslav Pajntar in drugi, večina se jih je s svetom cinefilije seznanjala že v dijaških gimnazijskih letih v goriškem Piccolo Cineforumu, na občasnih filmskih projekcijah ter v kinu Modernissimo, ki je leta 1974 v dvorani nasproti Ljudskega vrta začel z rednimi, vsakodnevnimi projekcijami.
Srečna in nesrečna naključja
Kot je dejal filmski kritik in dober poznavalec zgodovine filma ter eden od ustanoviteljev kina Sandro Scandolara, je Modernissimo nastal zaradi srečnih in nesrečnih naključij, a pomembna je bila ustanovitev Italnoleggia, najprej distribucijskega, potem produkcijskega podjetja, predvsem pa podjetja, ki je uvažalo filme. Od 500 uvoženih filmov so jih v Gorici videli od 450 do 480 na leto. “To pomeni, da smo imeli situacijo, kot bi bili sredi Pariza.Podobno je bilo morda le v kakšnem Rimu ali Milanu,” pove obiskovalec kina Modernissimo Jože Dolmark, danes scenarist in profesor umetnostne in filmske vzgoje na novogoriški gimnaziji in sežanski Visoki strokovni šoli.
V Modernissimu so videli vso svetovno produkcijo. “To ne pomeni, da v Jugoslaviji nismo videli filmov, videli smo jih z letom ali dvema zamude. A vendarle, določenih stvari nismo videli. V Modernissimu je bilo na ogled skoraj vse, kar je bilo kakovostnega in to v par letih po koncu Novega vala. Leta 1972 se prekine obdobje črnega filma v Jugoslaviji in nastopi obdobje t.i. rožnatega črnega filma, to je filma, ki ga začnejo delati mladi diplomanti praške akademije FAMU, Zafranović, Paskaljevič, Markovič, Perović in ostali. Vse to smo videli, prirejali so cikluse filmov posameznih držav od Latinske Amerike do Sovjetske zveze, pa monografske prikaze režiserjev, kot so japonski režiser Nagisa Ošima, grški Theodoros Angelopoulos in drugi.”
Vsa ta dogajanja v kinu in okoli njega so pripomogla, da so mladi Novogoričani in Goričani spoznali, da poleg filmskih debat obstajajo tudi filmska publicistika, da se izdajajo knjige, monografije. Nenazadnje je bila prav v Trstu ena od prvih univerz, kjer je bilo mogoče študirati film kot materijo avdiovizualne umetnosti, kot historijsko, kritično in teoretično panogo.
Spodbuda za filmsko gledališče
Dolmark poudari, da sta s Furlanom prav na izkušnji Cineformuma in Modernissima tedaj v okviru novogoriške gimnazije ustanovila filmsko gledališče v stavbi današnjega sodišča, kjer so vrteli v glavnem kinotečne in art filme iz distrubucije zagrebške Filmoteke16.
“Najbolj bistveno je to, da se je ta kino zgodil na meji, v sosednjem mestu. Srečo smo imeli, da smo bili rojeni tukaj,” je prepričan Dolmark. Tu so se marsikaj naučili, kar je bilo kasneje ključnega pri prenovi filmske revije Ekran in posledično filmske teorije in kritike na Slovenskem ter pri postavitvi temeljev filmskega muzeja pri Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju in ustanovitvi Slovenske Kinoteke. “Ko smo prišli v Ljubljano, smo bili že stari,” metaforično zaključi Dolmark.
KLAVDIJA FIGELJ
