Mnoštvo poetik in pogledov

> Lanski festival je prinesel zmagoslavje prvencem, še zlasti Roku Bičku in Razrednemu sovražniku ...

“Če smo lani vsi govorili o Roku Bičku, ki je pobral večino nagrad, imamo letos dva avtorja, ki se predstavljata s celovečernimi prvenci - Blaža Završnika in Sonjo Prosenc. Ta se v celovečercu Drevo loteva zanimive tematike - krvnega maščevanja med Albanci na Kosovu. To pokaže na zelo indirekten način, zato ga lahko razumemo tudi kot film o osamljenosti in odrinjenosti na rob družbe. Presenečenje za vse, ki smo v žiriji, je bil Završnikov celovečerec Pot v raj, ki je verjetno najbolj komunikativen film od vseh na letošnjem programu. Avtošola Janeza Burgerja je televizijski film, kar je režiser še poudaril; gre za družbeno komedijo oziroma dramo. Pri Infernu Vinka Möderndorferja gre - tako kot pri Burgerju - za nadaljevanje prepoznavne poetike avtorja, ki je že izoblikovan.”

> Letos je v program uradno uvrščen eksperimentalni film. V kakšni kondiciji je in zakaj je bil toliko časa na stranskem tiru?

“Ja, lahko rečem, da s tem popravljamo zgodovinsko napako. Upam, da bo to opogumilo tudi mlajše avtorje, da se lotijo tega žanra. Navsezadnje - vedno več mladih avtorjev se oddaljuje od kanonov žanrskega filma. Na programu imamo veliko filmov, ki so hibridi med dokumentarnim, igranim, eksperimentalnim, animiranim žanrom. To hibridnost moramo priznati in ji dati možnost, da se razvija.”

> Se zaostrene družbene razmere kažejo v temah, ki se jih lotevajo slovenski filmarji?

“Živimo v časih, ko težko rečemo in določimo, kaj so velike teme. Koprodukcija Barbari, recimo, tako kot drugi filmi srbskega novega vala, govori o mladi, izgubljeni generaciji, o postindustrijskih mestih v povojnem času, kjer so mladi soočeni z nasiljem in drogami. V slovenskem filmu - v nasprotju s srbskim - ta hip ni opaziti izrazite teme ali nekega značilnega načina. Zanimivo pa je, da imamo množico režiserjev in kar je zelo razveseljivo, vse več režiserk, z izrazitimi avtorskimi poetikami.”

> Čemu to pripisujete?

“Morda je to tudi posledica načina filmskega študija pri nas. Na AGRFT se trudijo, da bi v študentih vzbudili avtorja, spodbujajo avtorsko poetiko. In to se odraža na filmih. Mislim, da letošnja festivalska bera kaže mnoštvo različnih poetik in pogledov.”

> Kakšna bera se obeta drugo leto?

“Verjetno je bilo letošnje leto najbolj kritično. Letos je v primerjavi z lani manj celovečercev, a bera je dobra. Na festivalu moramo promovirati film v celoti, ne glede na žanr in dolžino. Imamo dobre in slabe, izvirne in manj originalne filme, avtorje, ki si upajo nekaj pokazati na drugačen način, in take, ki sledijo neki formi in trendom.”

> Koliko je sledenja trendom v letošnjem programu?

“Težko rečem. Če govorimo o dokumentarcih, je tu nekaj tem, ki so izključno slovenske: v prvi plan postavljajo slovenske protagoniste oziroma dogodke. Morda je specifika sodobnega slovenskega filma prav dokumentarni film, ki je že nekaj let v res dobri formi, je drugačen in originalen.”

> Ob koncu lanskega festivala ste dejali, da Festival slovenskega filma potrebuje večjo podporo Občine Piran in urejene tehnične razmere v Avditoriju. Kako začenjate letošnjo izvedbo?

“Vsak festival, ne le naš, ima smisel le, če ga okolje, v katerem se dogaja, sprejme, podpira in sooblikuje. Od lanskega pa do letošnjega festivala nam je uspelo odpraviti kar precej nelogičnosti, ki so v minulih letih organizatorje in lokalno skupnost držale vsakega na svojem bregu. To nam je uspelo tudi s pomočjo odhajajočega ministra za kulturo, dr. Uroša Grilca. Januarja smo na skupnem sestanku ugotovili, da se mora občina dejavneje vključiti, Avditorij pa postati koproducent in omogočiti pogoje za izvedbo festivala v dvorani.”

> Lani ste opozarjali na tehnično neprimerno opremljenost Avditorija in večkrat poudarili, da si festivalska ekipa prizadeva in da bo pomagala sestaviti kakovosten filmski program, ki bo trajal čez vse leto. Prav tako ste poudarjali pomen filmske vzgoje za mlade. Kako je s tem? “Še vedno sem prepričan, da si Portorož in Piran zaslužita prostor, kjer si bodo gledalci lahko ogledali kakovostne filme. Avditorij bo po festivalu opremljen s sodobnim projektorjem, kar mu omogoča normalno izvajanje filmskega programa. Seveda bo v to vključen tudi program za mlade. Ko smo lani uvedli filmske projekcije za šole, je bilo precej zanimanja, letos pa ga je še za polovico več. Kar se tiče občine: pogodba o partnerstvu je podpisana, na nas pa je, da vzpostavimo še boljši odnos z lokalno skupnostjo, da to še v večji meri kot lani s papirja prelijemo v dejanja. Prepričan sem, da z vsemi temi dejavnostmi - koncerti, spremljevalnimi prireditvami in zastonj projekcijami za domačine - delujemo proaktivno in da to prispeva k temu, da lokalno Portorožani in Pirančani festival in film vzamejo za svojega.”

> Letos ste se povezali z Obalnimi galerijami ...

“Zelo smo veseli sodelovanja z Obalnimi galerijami: v Monfortu so bili lani koncerti, letos pa bo še pomembnejše festivalsko prizorišče, saj bomo tam prikazovali filme, ki niso vključeni v tekmovalni program, v galeriji Meduza 2 pa bo na ogled instalacija Badjurove nagrajenke Hanne Preuss Kantata za besede in podobe Žeja. Želimo si, da bi se v prihodnje še bolj povezali tudi s piransko skupnostjo Italijanov Giuseppe Tartini.”

> Doživljate Festival slovenskega filma kot praznik nacionalne kinematografije?

“Seveda. Veseli smo, da 'eppur si muove' - se še vedno giblje, premika -, da avtorji prihajajo do svojih filmov. Mi pa se trudimo, da jih prikažemo v najboljših možnih razmerah.”

MAKSIMILIJANA IPAVEC