Moderna galerija odpira vpogled v jugoslovanski eksperimentalni film
Razstava, ki so jo v Moderni galeriji odprli predsinočnjim, razpira vpogled v štiri desetletja - na začetku jih oklepa letnica 1951, na koncu pa 1991 - doslej nevidnega prostora ustvarjalnosti, združenega pod imenom Jugoslovanski eksperimentalni film. In tega, kar je v tem času brbotalo na osi Beograd-Zagreb-Ljubljana, je vse prej kot malo. Vse to je film pa prinaša tudi dela primorskih ustvarjalcev - filme Izolana Davorina Marca in Koprčana Francija Slaka.
LJUBLJANA> Razstava, podnaslovljena Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951-1991, ki sta jo zasnovala kustosa Bojana Piškur in Jurij Meden ter njuna kolega iz Zagreba in Beograda, Ana Janevski in Stevan Vuković, ni samo pionirsko, marveč tudi izjemno raziskovalno delo, Moderna galerija pa z njim, kot meni direktorica Zdenka Badovinac, odpira novo poglavje zgodovine.
Pojav eksperimentalnega filma, kinoklubov, festivalov alternativnega filma ni bil namreč v nekdanjem kulturno-umetniškem okviru nikoli sistematično raziskan in ovrednoten, razen znotraj ozkega diskurza amaterskega in eksperimentalnega filma, ter zato tudi ne institucionalno vključen v širšo (umetnostno) zgodovino.
In če se hrvaškemu eksperimentalnemu filmu oziroma ohranjanju njegove dediščine godi dokaj dobro, saj so na razpolago številne monografije, zgodovinski pregledi ter celo restavrirane filmske kopije, tega ne moremo trditi ne za srbskega pa tudi za slovenskega ne.
O teh filmih se skorajda ni pisalo, sistematično se z njihovim arhiviranjem in ohranjanjem ne ukvarja noben državni za to usposobljen arhiv ali muzej. V tem kontekstu zato pomeni aktualna razstava v Moderni galeriji prvi korak pri vstopanju v to kompleksno in razgibano umetniško polje. Po besedah Bojane Piškur je namen razstave tudi zoperstaviti se nostalgičnemu zrenju in pogledu na skupno umetniško dediščino. Vse to je film po besedah kustosov namreč noče in ne želi biti retrospektiva, marveč želi predstaviti konkretne umetniške prakse in ponuditi nov vpogled v delo ustvarjalcev. Izhodišče za razstavo je eksperimentalni film z vsemi svojimi potencialnimi možnostmi: “Gre za filme, ki so pripeljali do premika v prevladujočem filmskem jeziku ter ponudili nove in drugačne tematske, estetske in produkcijske paradigme v kulturnem prostoru nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije med letoma 1951 in 1991.”
Razstava Vse to je film s podnaslovom Eksperimentalni film v Jugoslaviji 1951-1991 predstavlja dela 50 ustvarjalcev, 24 pa jih postavlja v žarišče, predstavljeni so vsi vidnejši jugoslovanski festivali eksperimentalnega filma, med njimi tudi zagrebški Geff, ki velja za enega med prvimi tovrstnimi festivali v evropskem prostoru.
Čeprav je eksperimentalni film ena najbolj vznemirljivih oblik filmskega izraza, je tudi ena najbolj spregledanih; ostajal je umaknjen od oči gledalcev, tudi sedma sila ga ni prav pogosto pogledala. Bil je v domeni povsem samosvoje, marginalizirane in od večinskih tokov ločene teorije in prakse.
Na področju nekdanje skupne države je skoraj dosledno izhajal iz tradicije tako imenovanega amaterskega filma, ki je vznikal zlasti v režiji številnih kino klubov v večjih mestih nekdanje federacije. Po besedah Jurija Medena je meja med eksperimentalnim in amaterskim filmom težko določljiva, saj se največkrat nanaša na subjektivno presojo. Prva oznaka se tako največkrat navezuje na hotenja, postopke in učinke filmskega izraza, druga pa na produkcijske razmere.
Pri tovrstnih filmskih praksah, ki so se velikokrat povezovale tudi z drugimi umetniškimi izrazi, se pojavlja tudi problem poimenovanja - na Hrvaškem so to produkcijo imenovali antifilm, beograjska šola pa je uvedla termin alternativni film. V obeh omenjenih okoljih je bila zelo močna tudi teoretska plat. Na razstavi je hrvaški eksperimentalni film predstavljen skozi dela Tomislava Gotovca, Mihovila Pansinija in Mladena Stilinovića, Dušan Makavejev, Miodrag Milošević in Živojin Pavlović pa so predstavniki srbske veje.
Meden poudarja, da je takratna slovenska eksperimentalna produkcija povsem primerljiva s sočasnimi globalnimi smernicami. “Gre za domišljena in dovršena dela, ki jim moramo dati drugačen status, kot ga imajo zdaj.”
Vse slovenske monografije s področja slovenskega filma se po njegovih besedah ukvarjajo z uradno filmsko zgodovino, vse, kar je obstajalo pod oznako “amatersko”, pa ostaja neraziskano. Slovenska produkcija, predstavljena na razstavi, je seveda zelo raznorodna in raznolika. Poleg Karpa Godine, Ane Nuše Dragan, Sreča Dragana, Vaska Preglja, skupine OHO in OM produkcije je v Moderni galeriji mogoče videti tudi filme primorskih ustvarjalcev: Francija Slaka in Davorina Marca. Slakovo delo v polju eksperimentalnega filma je po Medenovi oceni mnogokrat veliko izvirnejše, kot so njegova poznejša dela, med raziskovanjem na terenu pa je v Izoli odkril pravi zaklad. Izolan Davorin Marc (na razstavi se predstavlja s tremi deli: Ej, klanje, Ona ni ranjena in Ne pozabi na kri) namreč hrani doma kar dvesto filmskih enot.
V desetletju delovanja OM produkcije pa je v režiji hišnih ustvarjalcev nastalo kar 41 filmov. Vse to je film predstavlja Dislocated Third Eye Series: Bismillah v režiji Sulejmana Ferenčaka.
Razstava Vse to je film, bo fenomen jugoslovanskega eksperimentalnega filma do 22. februarja približevala tudi s številnimi javnimi vodstvi, simpozijem, projekcijami, predavanji, predstavitvami knjig in okroglima mizama in tako ustvarjalnost, ki je doslej ostajala nevidna, postavila na plano, v zavest gledalcev ter stroke. In dodobra zrušila dosedanjo mejo vedenja o teh rečeh. Kajti kot je na odprtju razstave v govoru poudarila ministrica za kulturo Majda Širca, je bilo najpomembnejše orodje jugoslovanskega filma prav brisanje meja. “Vsaka zdrava združba - umetniška ali katera druga - ima vgrajeno v sebi drugačnost, ki je le druga beseda za analizo, subverzijo, drugi zorni kot, razgraditev, dograditev … obstoječega. Če ta drugačni, eksperimentalni ali alter pogled umanjka, pomeni, da se je treba vprašati po zdravju družbe. Kajti drugačen pogled šele omogoča razvoj novih pogledov. Pomeni premik.”
Ustvarjalci so razstavo posvetili enemu izmed akterjev in nespregledljivih osebnosti jugoslovanskega eksperimentalnega filma, letos umrlemu Tomislavu Gotovcu. “Za mnoge od nas ni bil navdih le v umetniškem osebnem in filmskem smislu. Nenehno je preizkušal meje kinematografije in nove oblike vizualnosti, bila pa je tudi človek, ki je življenje živel kot film. Ko so ga vprašali, kaj ga je še zelo mladega napeljalo, daje kak film gledal po večkrat, je odgovoril: 'Že takrat sem vedel, da je to moje življenje. Nisem delal razlike med življenjem in filmom. Ne vem, kako bi to razložil … Zdajle gledam, gledam film.'”
MAKSIMILJANA IPAVEC
