“Moja domovina je slovenski jezik”

> Težišče vašega najnovejšega romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino je v prvi polovici devetdesetih, ko je po Balkanu divjala vojna. Ta se je močno dotaknila vašega glavnega junaka, srednješolskega profesorja prirodoslovja Ivana Slokarja, ki ga bralec spremlja skozi nekaj dni v letu 2006. Zakaj ste roman izdali šele leta 2012 > ? Mar o teh rečeh ne bi mogli pisati že, denimo, leta 1997, ko ste izdali romaneskni prvenec Balerina, Balerina , torej takoj po jugoslovanski vojni?

“Očitno sem takrat živel dve vzporedni življenji, profesionalno gledališko in stvarno, ki je teklo sočasno z vojno. Kakor so se nekateri zelo angažirali in pomagali prizadetim v vojni, smo se mnogi zaradi tega ali onega distancirali od nje. Zavedal sem se, da je vojna strašna stvar, tudi sorodnike sem imel tam doli, a sem jo zaradi svoje nemoči, za katero sem šele kasneje ugotovil, da je bila pravzaprav komoditeta, izbrisal iz zavesti. Morda v meni celo ni bilo prostora zanjo, saj sem v tistem času izgubljal svojo prvobitnost, s čimer sem se soočil med pisanjem Balerine.”

> Takrat ste bili umetniški vodja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici ...

“... kar je bila huda izkušnja, iniciacija v profesionalno življenje in življenje kot tako, ki sem jo opisal v knjigi Tisoč dni, dvesto noči. Ne vem, ali bi znova napisal tako.”

> Zakaj ne? Vas zaradi nje peče vest?

“Ne, saj je bila ta knjiga nujna. V njej sem povedal resnico o sebi in objektivno opisal tedanje razmere. Knjiga je bila nujna, da bi osmislil svoje štiriletno delo v novogoriškem gledališču.”

> Ampak redko dobimo tako odkrito poročilo o dogajanju v gledališkem kolektivu.

“Res je, a takrat sem še zorel, moja želja po resnici je prevladala nad pomisleki, ali bom z izpovedjo koga ranil. Po objavi knjige nekateri eno leto in pol niso govorili z mano, pozneje pa smo vendarle obnovili stike. Nekateri so me baje hoteli tudi tožiti, kar pa najbrž ne bi bilo smiselno, saj je v knjigi še največ samokritike.”

> Pozneje, v letih 1998-2002 in 2005-2009, ste bili umetniški vodja Slovenskega stalnega gledališča Trst. Nabrali ste si novih, nič manj divjih in mučnih izkušenj, v gledaliških listih občasno objavljali dnevniške zapiske, a knjige, zlasti ne tako odkrite kakor Tisoč dni, dvesto noči , niste izdali.

“Ne, sem pa razmišljal, da bi jo. Potem ko sem leta 2002 prvič zapustil tržaško gledališče, se mi je nabralo kakih sedemdeset strani, naprej pa ni šlo. Spet bi moral govoriti o tem, kako so nas zafrkavali, kako so manipulirali z mano, kako nas je politika včasih poniževala ... No, pisal bi tudi o drugih rečeh, drugačnih od novogoriških. Morda se bo kdaj izluščil kak daljši zapis. Če bo potreba. Minljivost gledališke umetnosti je grozna, zato so tudi takšni zapisi verjetno dragoceni.”

> Po stresnih obdobjih vodenja gledališč se redno umaknete v svoj delovni kotiček in se lotite pisanja romana - po štirih letih v novogoriškem gledališču ste napisali roman Balerina, Balerina , po štirih v tržaškem teatru roman Tito, amor mijo , po zadnjem mandatu v istem gledališču pa še Ki od daleč prihajaš v mojo bližino . Zanimivo, da ste se po prvem gledališkem sunku odločili za tako imenovanega nezanesljivega pripovedovalca, si svet okrog sebe ogledali skozi oči avtistične ženske, ki pa v vašem opusu ni bila novost - že v Ovsenih besedah , prvi zgodbi vaše prve knjige Rosa na steklu , nastopa dekle, ki jo okolje opisuje kot zaostalo, drugačno, rahlo debilno.

“Med novogoriško izkušnjo sem izgubil svoj fokus, svoj obraz. Spraševal sem se, kdo pravzaprav sem, kaj sem počel zadnja štiri leta. Moral sem se vrniti k svojemu izvoru, ki je lahko samo v družini ...”

> ... in v otroštvu.

“In v otroštvu. Čutil sem, da se moram vrniti na začetek, začeti znova. Veliko so pisali o avtizmu moje junakinje. Mogoče sem bil takrat v takem stanju tudi sam. Nisem se ukvarjal s patološkim stanjem dekleta, skoznjo sem podzavestno pisal o svojem, njenemu podobnem občutenju sveta. Nenadoma sem se znašel na robu, zunaj dogajanja. V romanu sem govoril tudi o širši skupnosti, o slovenski manjšini, o tihi prisotnosti skupine neaktivnih ljudi, ki ne vplivajo na svet, ki so tihi tudi zaradi zgodovinske izkušnje, zaradi grožnje, da bo večina ukinila njihov jezik. Ob tem sem čutil tudi potrebo po že skoraj poveličanju svoje delavsko-kmečke provenience. Morda sem želel sporočiti, kako sem ponosen, da lahko v tem svetu začnem znova. Globoko sem verjel v človeka, in to vero še ohranjam, četudi z izkušnjo, distanco. Prej sem verjel, da v človeku prebiva samo dobro, kar je bil verjetno ostanek nekake tradicionalno krščanske vzgoje. V meni je dolgo, predolgo vztrajalo prepričanje, da je vsakdo dober, s čimer sem moral prej ali slej obračunati. Med pisanjem Balerine se nisem kaj preveč spraševal, kakšen postopek bom ubral. Izkazalo se je, da sem se vrnil k nekakšnemu modernizmu, a med ustvarjanjem nisem vedel, da je duševno prizadet že eden od pripovedovalcev Faulknerjevega romana Krik in bes, saj ga do takrat še nisem prebral, kakor se nisem spraševal, zakaj moja pripovedovalka na koncu romana opisuje lastno smrt in pogreb. Najbrž vse izhaja iz izkušnje bivanja v tem prostoru ...”

> Je sklep romana torej mogoče brati kot smrt slovenske manjšine?

“Tudi seveda, kakor biti nikjer, biti priča lastni smrti.”

> V katere jezike vse je že prevedena Balerina?

“V italijanščino, francoščino, hrvaščino, srbščino, po zaslugi festivala Vilenica bo še v angleščino, odlomki so prevedeni v poljščino, nemščino ...”

> Prevajalci bržkone nimajo lahkega dela, saj so v vašem jeziku ključne primorske primesi, ki jih ni mogoče kar tako prestaviti v tuj jezik.

“Po eni strani je jezik zaradi pripovedovalke in njenega načina razmišljanja zelo preprost, po drugi pa je res zaznamovan s primorskimi izrazi, saj je umeščen v ta prostor. Mogoče je najbolje, da prevajalec ubere čim nevtralnejši jezik in da znotraj svojega jezika ne išče nasilnih ekvivalenc primorski govorici.”

> Po naslednji gledališki izkušnji ste se spet lotili pisanja in v romanu Tito, amor mijo zlezli pod kožo desetletnemu bolnemu dečku. Ste torej spet morali sestavljati svoj obraz?

“Začuda pa res! Ni bil še do konca sestavljen, pa tudi nova gledališka izkušnja je bila silovita, sicer na drugačni ravni, v novem kontekstu. Kakor bi med vodenjem teatra še zmeraj iskal odgovor, kdo sploh sem in zakaj to počnem. Nisem zavestno nadaljeval rekonstrukcije lastne identitete, a izkazalo se je, da sem se v nedorečenem svetu otroštva počutil varnejšega kakor v sočasni, 'odrasli' resničnosti. Spraševal sem se, zakaj imam probleme s tem prostorom, z velikanskimi egi, zakaj želim poveličevati igralca, brez vsakršne kritične refleksije ... Slutil sem, da vprašanja segajo v neki minuli čas. Morda sem šel tudi zato z romanom Tito, amor mijo v čas svojega otroštva. Dobrodošel je bil tudi užitek ob ironičnem pripovedovanju o otroštvu. Zmeraj znova se čudim lastnemu ustvarjanju, se sprašujem zakaj to, zakaj ono. Mogoče je odgovor v tem, da skozi najrazličnejše zgodbe, skozi opise ljudi in usod pišem o skrivnosti življenja. Mnogi pisatelji skušamo pravzaprav najti pojasnilo, zakaj stopamo po tem vesolju, v tem času, kaj počnemo tu v tem trenutku. Vidite, s tako temeljnimi vprašanji sem se spet ukvarjal po zelo burni gledališki izkušnji. Sezono 2001/2002 smo v tržaškem gledališču namreč uvedli s programsko knjižico, oblikovano kot dvojezična izkaznica, s čimer smo podprli prizadevanja županov zamejskih občin. V desničarskih krogih je to zbudilo strahotno negodovanje. Nikogar nočem obsojati, morda je uprava hotela rešiti gledališče, ko je odborniku za kulturo, nekoč skrajnemu desničarju, rekla: 'Gospod Roberto Menia, gledališke dvojezične izkaznice si je zamislil ravnatelj, ki je zanje tudi odgovoren.' In to je bil konec. Zdaj ugotavljam, da po skupno dvanajstih letih vodenja gledališč še zmeraj ne vem, ali bi z vsemi izkušnjami to delo spet lahko opravljal. Lagodno ga gotovo ne bi mogel. Morda se me nekatere stvari ne bi več tako močno dotaknile, a vem, da nisem sposoben distance. Svoje delo opravljam zelo čustveno, kar je strašno tvegano. Ne znam se niti pretvarjati, da sem močan, čustveno zadržan, neomajen vodja, kar je za tak položaj nujno. Čim pokažeš krhkost, te požrejo. Ne ker se to dogaja v teatru, temveč ker je to v človeški naravi.”

> Verjetno pa ni najlaže niti napisati romana, kakršen je Ki od daleč prihajaš v mojo bližino , se vživljati v junaka, ki sredi belega dne doživlja nočne more.

“Ni lahko, ni. Moram reči, da me je knjiga tako psihično kakor fizično zelo utrudila. A je bila nujna, da bi stopil v zrelejše obdobje, tako osebno kakor literarno. S prejšnjima romanoma sem rekonstruiral svoj obraz, z novim pa sem želel iti naprej, v refleksijo kompleksnega sodobnega sveta. Pisatelj se tej odgovornosti najbrž ne more ogniti. Čeprav sem razmišljanje o jugoslovanski vojni, o našem sočutju in brezbrižnosti do trpečih v devetdesetih letih potisnil nekam globoko vase, ga nisem nikoli izbrisal. Vseskozi se je potihem kopičilo v meni. Vedel sem, da so moji sorodniki v Bosni živi, nisem pa vedel, kaj se je zgodilo z njimi. Raziskal sem in zgrožen odkril, da so - znoreli. Roman sem posvetil sorodnikoma, Rozaliji in Francu, ki sta med vojno spraševala, ali lahko pošljeta svoje otroke v Slovenijo in jih rešita ... Težko je molčati o teh rečeh, težko je govoriti o njih, saj veš, da še zmeraj lahko koga raniš.”

> Leta 2005 ste v intervjuju za naš časnik pripovedovali, da pišete “igro o zamolčanih krivdah”. Se je pozneje prelevila v roman o zamolčanih krivdah?

“Tudi, seveda, a takrat sem res pisal igro, ki je kasneje, po odhodu iz teatra, nisem več vzel v roke. Pisal sem o izbrisanih, saj sem se tudi sam znova počutil izbrisanega, pa še spominjal sem se, kako sem v Sloveniji po nastanku nove države skušal pridobiti državljanstvo. Manjšinci nismo uživali nikakršnih privilegijev, tudi mi smo letali sem in tja, lovili informacije, kako priti do državljanstva. Dobro, da ste me spomnili na tole igro, jo moram spet potegniti na dan in preveriti, ali je sploh še aktualna. Pisal sem o družini, zaprti v neko sobo. Izkaže se, da so sorodniki, ki se morajo naučiti slovenščine. Dokler se je ne bodo, ne bodo smeli ven. V neki drugi zgodbi sem pisal o starejšem paru, ki izgine ... Skratka, v fragmentih se je pojavljalo, kar se je kasneje v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino izkazalo za ključno - zavest, ki od daleč prihaja v mojo bližino. Z novim romanom sem želel tudi stopiti v mesto Trst z vsemi njegovimi protislovji, lepoto in grozoto. Če bi fokus še razširil, bi lahko opisoval tudi Tržačane, ki so s skrivno agencijo Safari Sarajevo odhajali v Bosno, kjer so izkusili ubijalski adrenalin. A s tako strašno izkušnjo niso mogli živeti, so mi pripovedovali psihiatri, ki so jih zdravili. Ustrezna kazen, bi rekel.”

> Tako bogato in pestro mesto, kakor je Trst, ki ga imate tule na Opčinah skoraj dobesedno na dlani, je za pisatelja blagoslov, za vas pa obenem morda tudi kaj manj prijetnega. Ljubljana vas namreč pogosto obravnava kot eksotiko, kot pisatelja, ki piše - in to dobro! - onkraj slovenske meje.

“Od Slovenije sem pravzaprav dobil veliko, je pa res, da matica manjšinca pogosto bodisi ne razume bodisi ga sprejema iz usmiljenja. Sicer pa je moja domovina slovenski jezik. Najbolj me moti, ko začutim, da me sprejemajo iz usmiljenja. To naravnost sovražim.”

> In spet smo pri junaku romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino . Tudi on sovraži usmiljenje.

“Res je, tudi tu sva si podobna, ha! No, blizu mi ni že sam izraz slovenstvo, kaj šele takšen ali drugačen nacionalizem. Slovenci imamo včasih s tem resne težave. Že mnoge popevke, zlasti v narodnozabavni glasbi, so polne tega, čemur težko rečemo nacionalni ponos ali domoljubje. Je kič, ki se lahko razraste v nevaren nacionalizem. Dragocena je slovenska kultura, ne pa že samo slovenstvo!”

> Kar težko razumejo zlasti taki, ki nočejo imeti več nič s “tistimi tam doli”.

“Pred kratkim me je presenetila voditeljica Dnevnika, ki je južne države imenovala Balkanski polotok. Se bojim, da je Slovenijo zavestno izločila z Balkanskega polotoka. Nevarno je čiščenje lastne kulture, čiščenje jezika, čiščenje kulture. Moj priimek je dokazano balkanskega izvora, kar me navdaja s ponosom. Ko sem to dejal na nekem srečanju, je marsikdo vstal in odšel, česar ne morem razumeti. Zakaj bi se sramovali, da smo bili nekoč uskoki, da smo bežali pred Turki, da smo prišli z juga? Je hecen, kdor se ne sramuje svojega izvora, ali pa so hecni slovenski neonacisti, ki so se hoteli pridružiti nemškim kolegom, pa so dobili košarico, češ da so umazane slovanske krvi?”

> Ko sva že pri slovanski krvi - ste opazili, da je vaš roman zgrajen sorodno kakor klasika Idiot Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega? Na začetku obeh spoznamo ozdravljenega junaka, ki postopoma postane simbol sočutja, na koncu pa spet zdrsne v bolezen - um se mu vnovič omrači.

“Nisem premišljeval o tem, je pa res, da v naši podzavesti prebivajo mnogotere knjige, katerih nesluteni drobci po skrivnostnih poteh prodirajo tudi v druge pisave. Ne, tu ne gre za kakšen postmodernistični hommage.”

> Je takle iztek romana pesimističen?

“Mislim, da ni. Je poskus osvobajanja, v katerega verjamem, osvobajanja spomina, človeka, naroda, zgodovine ... Svet je danes razdeljen na napredne in nenapredne. Skrajneži, skrajni desničarji, populisti in podobni so močnejši. V svojem primitivizmu so bolje organizirani.”

> Kakšna pa je moč literature o ranljivih in ranjenih, kakršno ustvarjate?

“V ozaveščanju in opismenjevanju novih generacij. Smo priče rušenju temeljev izobraževalnega sistema, relativiziranju duha, kulturne, humanistične razsežnosti človeka, znanja ... Brisanje vsega tega je nekaj strahotnega, in kdor ga spodbuja, očitno hoče imeti čim neumnejšega človeka, s katerim bo lahko počel, kar se mu zljubi. Knjiga, naj bo klasična, elektronska ali kakršnakoli že, je prispevek k ozaveščenosti o našem času in nevarnosti ponavljanja zgodovine.”

> Malo pred romanom Ki od daleč prihajaš v mojo bližino ste izdali zbirko kratkih zgodb Iz zemlje in sanj . Sklenete jo zelo svetlo, s čudovito zgodbo Počitek v senci . Bralec že zatrepeta, kaj bo z gluhonemo punčko, ki izgine pod morsko gladino in s tem vznemiri dedka, mamo in starejši par na plaži, nakar jo vendarle potegnete na zrak. Se je knjiga morala skleniti srečno?

“Nujno! To zgodbo sem napisal pred drugimi, ki sem jih potem zbral v knjigo Iz zemlje in sanj. V vseh je bilo precej teme, precej senc, zato sem Počitek v senci postavil na konec in z njim skušal spregovoriti tudi o svetlejši plati tako sveta kakor naše notranjosti. Pomembno je, da občutek sreče preplavi tudi stare, ko vidijo, da je mala rešena. Pomembno mi je, da vera v svetlobo na koncu obsije več generacij.”

> No, naj se svetlo sklene tudi najin pogovor.

“Krasno!”

ANDRAŽ GOMBAČ