Moja politika je moje slikarstvo
V koprski Galeriji Loža so minuli petek odprli razstavo del uveljavljene kitajsko-slovenske umetnice Huiqin Wang. Na avtorski postavitvi Erozija časa se slikarka, ki že tri desetletja živi in ustvarja v Sloveniji, inovativno in za mnoge precej presenetljivo sooča z minevanjem, (osebno in kolektivno) preteklostjo in razmišlja o spremenljivosti časa.
KOPER >Huiqin Wang (1955, Nantong) se na razstavi Erozija časa z minevanjem sooča na precej nepričakovan način. Gledalca namreč na postavitvi - poleg slik predstavlja še svetlobne objekte, instalacije in video - sooči z voditeljema, ki sta zaznamovala polpreteklo zgodovino njenih domovin: na levi ga sprejme Tito, na desni pa Mao. Ob tem bo gledalcu morda v pomoč podatek, da je umetnica preživela mladost na Kitajskem, v politično turbulentnem času maoizma, kjer je študirala na šoli s še prevladujočim tradicionalnim razumevanjem umetnosti. V Slovenijo pa se je preselila v začetku 80. let - torej v desetletju, zaznamovanim z družbenimi in ekonomskimi reformami in političnimi pretresi.
Huiqin Wang se je v Slovenijo, oziroma v takratno Jugoslavijo, preselila leta 1983. Leto pred tem je diplomirala na Fakulteti za likovno umetnost Pedagoške univerze v Nanjingu, Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je nato nadaljevala s študijem in leta 1986 dokončala grafično specialko pri profesorju Zvestu Apolloniju, leta 1991 pa je slikarstvo specializirala pri Emeriku Bernardu. Svoj bogat in raznolik opus je predstavila na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. V Obalnih galerijah se je s samostojno razstavo prvič predstavila leta 1998, isto leto se je udeležila tudi II. Mednarodne likovne delavnice v Abitantih, desetletje kasneje pa je ustvarjala tudi v okviru multimedijske delavnice Genius loci Lera.
“Čeprav bi lahko o minevanju in spremenljivosti časa, razmišljala tudi tako, da bi upodobila naravo, so se mi vprašanja v zadnjih petih letih zastavljala drugače. Zanimala me je vloga zgodovine, ki naj bi nas učila, nam pomagala, da naredimo čim manj napak. Zato sem izbrala osebnosti, ki sta v svojem času veljali domala za božanstvi. Ko sem živela na Kitajskem, je bil Mao predstavljen kot bog - torej brez vsakršne pomanjkljivosti. Ko sem prišla v Slovenijo, ki je bila takrat del Jugoslavije, sem se soočila s še eno takšno figuro, Titom. Prav minevanje časa pa nam omogoča, da tako Maa kot Tita vidimo kot človeka, ki sta v svojem življenju naredila tudi napake. Časovna distanca nam omogoči, da ju vidimo v drugačni luči in tudi lažje ocenjujemo,” odločitev za izbor motiva pojasni slikarka.In takoj doda, da njen namen ni bil političen: “Želela sem premeriti in primerjati čas. Moja politika je moje slikarstvo.”
Zase pravi, da je opazovalka ter da v likovnem mediju in vizualnem jeziku sporoča in dokumentira svoj odnos do preteklosti in zgodovine, sedanjosti in globalizacije ...
Maa in Tita tako postavi v svojevrsten, mestoma ironičen, tudi humoren dialog, njuni podobi pa postaneta metafora ter nosilca avtoričinih reminiscenc na preteklost ter obenem doživljanj sedanjosti. “Prek tega motiva sem se spraševala in si v likovnem jeziku odgovarjala na razpetost med obema kulturama, ki jima pripadam. Raziskovala sem svoje korenine, in tako, ko sem brskala po svoji preteklosti in razpetosti, na nek način tudi pozdravila delček sebe, zadelala kakšno razpoko,” meni slikarka, ki je nekaj del, ki jih lahko vidimo na postavitvi v galeriji Loža, pred dobrim letom predstavila tudi na odmevni razstavi v Pekingu.
Kustosinja razstave Nives Marvin meni, da Huiqin Wang, kljub motiviki, ki je marsikaterega ljubitelja njene umetnosti precej presenetila, ostaja zvesta svoji poetiki. “Tudi pri teh delih lahko opazimo, da umetnica ostaja zvesta temu, da združuje znanja tradicionalnega kitajskega slikarstva in sodobnih evropskih trendov. Vsekakor pa s tokratnim konceptom gledalca zelo angažira. Predenj namreč postavi ikoni, ki ju vsakdo pozna, osebnosti, ki sta zaznamovali kolektivno percepcijo časa, in zagotovo v gledalcu sprožita nek odziv. Vsakdo ju namreč lahko poveže z lastnimi izkušnjami, vedenjem ali spominom.” Po oceni Marvinove lahko postavitev v Loži razumemo kot sintezo umetničinega zavedanja spremenljivosti časa ter nenazadnje tudi družbenih procesov: “Neposredni dialog s stvarnostjo in njeno večno spremenljivostjo, ki ju po svoje aktualizira, ne da bi zanikala tradicijo, ostaja njen nikoli dokončno izrečeni kreativni izziv.”
MAKSIMILJANA IPAVEC
