“Mojster apokalipse”
Letošnji vileniški nagrajenec je vzhajajoča zvezda neodvisne ameriške založbe New directions. Urednica založbe Barbara Epler o madžarskem pisatelju govori v presežnikih. Literarno razgledano občinstvo v ZDA, pravi, ima ob prevodih Krasznahorkaia eno samo pripombo: premalo jih je in ne izhajajo dovolj hitro.
“V New directions smo za Laszla Krasznahorkaia izvedeli po zaslugi Susan Sontag, prijateljice naše založbe. Svetovala nam je branje romana Melanholija upora. Knjiga nas je vrgla na hrbet in takoj smo se namenili odkupiti pravice za ZDA ter začeli razmišljati, katero pisateljevo delo bi še lahko izdali,” o svojem prvem srečanju z madžarskim pisateljem pripoveduje Barbara Epler.
Krasznahorskaiev prevajalec v angleščino George Sztires se je nato lotil romana Vojna in vojna, kasneje dela Satanov tango. Lani je Ottilie Muzlet za založbo prevedla zbirko kratke proze Seiobo tam spodaj in kratko zgodbo Poslednji volk. Sztires pa se je medtem že lotil prevajanja zbirke kratkih zgodb Svet gre naprej, ki bo najbrž šesta Krazsnahorskaieva knjiga pri New directions.
Legendarna neodvisna založba New Directions ima dolgo zgodovino pravih literarnih odločitev. Bili so prvi ameriški založnik Nabokova, Borgesa, Lorce, Rimbauda, Camusa, Isherwooda, Parraja, Pasternaka, Paza, Michauxa, Mishime, Dylan Thomasa, Nerude in Tennesseeja Williamsa.
“Ameriško občinstvo ga je sprejelo z navdušenjem. Tako ali tako velja, da avtor, ki ga Susan Sontag proglasi za genija, dobi dobre kritike. Sontagova takšne superlative uporablja zelo redko in to, da ga je imenovala 'mojster apokalipse', je bil za Krazsnahorkaia v ZDA odličen začetek,” pojasnjuje Eplerjeva.
Odziv je bil še posebej dober pri zahtevnejših bralcih: “Kritiki in še posebej pisatelji - predvsem Colm Toibin, Deborah Eisenberg in Wallace Shawn - so bili očarani. Pomanjkanje ločil jih ni prestrašilo in metafizične globine avtorjevih misli jih niso odvrnile. Nasprotno - v vsem so neznansko uživali in njihova edina pritožba je bila, da ne uspemo dovolj hitro izdati dovolj Krasznahorkaievih del.”
Ključna je tudi visoka kakovost prevodov, meni Eplerjeva. Roman Satanov tango je v letu 2013 dobil naziv “najbolje prevedena knjiga leta”, v 2014 pa je isto nagrado dobila zbirka Seiobo tam spodaj. Dva zaporedna naslova za deli istega avtorja sta popolni precedens, opozarja Eplerjeva, ki kot urednica neodvisne založbe, ki mora preživeti na trgu, opravlja vse bolj zahtevno delo: “Bralna kultura je tudi v ameriški družbi v upadanju. A vendarle ostaja jedro navdušenih bralcev. In kdor pridobi njihovo pozornost in zaupanje, lahko računa na to, da bodo dobrim knjigam dali pošteno priložnost.”
Eplerjeva letos prihaja na Vilenico, literarni festival, ki se dobro zaveda pomena neposredne komunikacije med založniki in avtorji. “Literarni festivali so zame izvrstna priložnost, da izvem za nove knjige, ki bi jih lahko moja hiša izdala. In so hkrati redka ter dragocena možnost za pogovor s podobno mislečimi. Počaščena sem, da so me povabili na festival Vilenica. Izkušnja bo gotovo neprecenljiva: vsakič, ko najdem prijatelja, ki razume, kaj želi izdajati založba New directions, se odpre svež pogled na nove svetove,” pravi Eplerjeva. VH
