Mojster opisa, naklonjen “malim”

>LJUBLJANA > V eno naših najpomembnejših tovrstnih zbirk, ki je doslej pregledala in ovrednotila opuse Marjana Rožanca, Gregorja Strniše, Daneta Zajca, Dušana Pirjevca, Ivana Preglja, Kajetana Koviča in drugih, je tako naposled vstopil še najizrazitejši slovenski modernistični pisatelj in dramatik, 14. maja 1935 rojen na Sušaku pri Reki. Leta 1960 je v Ljubljani diplomiral iz filozofije in psihologije, leta 1987 magistriral iz estetike, več let poučeval statistiko v Kranju, kjer je tudi domoval, medtem ko je poletja najraje preživljal v vasici Sabonje pri Ilirski Bistrici. Objavljati je začel v revijah Naši razgledi, Revija 57 in Perspektive, svojo prvo knjigo, kratki roman Stolp, pa izdal leta 1966.

V svojih delih se je, oprt na poetiko francoskega novega romana, sprva osredotočal na čimbolj suh opis zunanje stvarnosti brez psihologiziranja; Taras Kermauner je tovrstnemu pionirskemu pisanju na Slovenskem, ki je vrhunec doseglo v Triptihu Agate Schwarzkobler (Obzorja, 1968), nadel oznako reizem. Pozneje se je Šeligo odrekel čistemu, strogemu deskripcionizmu, saj da je tovrstna brezčutnost med drugim nedosegljiva, ohranil pa je zgoščeno, dovršeno in nemalokrat privlačno čudaško besedo. Najraje je beležil dogajanje v svetu “malih” ljudi, proletarcev, nemalokrat izhajal iz Cankarjeve dediščine, bil kritičen do pogoltne sodobne družbe - novodobnim kapitalističnim povzpetnikom se je posmehnil v svojem zadnjem delu, posmrtno izdani zbirki Lahkotne menipeje (Nova revija, 2005) -, v osrčje svojih del pa je najpogosteje postavljal večplastne ženske like.

V zborniku Šeligovo krajšo prozo analizira Tomo Virk, o romanu Rahel stik (Mladinska knjiga, 1975) razmišljajo Niko Grafenauer, Andrej Inkret in Jernej Novak, medtem ko se Jaroslav Skrušný loti pisateljevega zadnjega velikega teksta, s kresnikom nagrajenega romana Izgubljeni sveženj (Nova revija, 2002), v katerem je Šeligo glavno vlogo določil usodi, ki se skozi daljše obdobje, od Jezusovih časov do naše dobe, seli iz človeka v človeka. Mitja Čander premišljuje o Šeligovem družbenem angažmaju in njegovem odnosu do revolucije, Ivo Svetina pregleda književnikovo pot od proze k dramatiki, tako Inkret kakor Denis Poniž pretreseta njegov bogati dramski opus, posamezne igre pa razčlenjujejo Tomaž Toporišič, Alenka Puhar in Ifigenija Simonović. Objavljena sta še intervjuja, ki sta ju s pisateljem opravila Manca Košir in Niko Grafenauer, pridana so pisma, ki sta si jih v letih 1978-1981 pošiljala Šeligo in Tine Hribar, zbornik pa prijetno zaokroža vrhunsko izbrušeno leposlovje: Saša Vugastaremu tovarišu tja čez pošilja Poslednje pismo, Aleš Berger pa o poslednjih rečeh pesni v Litanijah. Zbirke se za rep drži še doslej zbrana, izčrpna, a še zmeraj ne čisto popolna bibliografija del Rudija Šeliga, ki jo je uredil Martin Grum.

ANDRAŽ GOMBAČ