Mojstra, ki z glasbe luščita hladno formo
Violončelist Gal Faganel in makedonski pianist Simon Trpčeski se poznata že veliko let. Njuno prijateljstvo sega v čas mednarodnega glasbenega tekmovanja za mlado zvezdo EBU v Londonu, kjer sta oba zgrešila finale. Na februarskem koncertu Glasbenega abonmaja Kulturnega doma Nova Gorica sta prvič nastopila skupaj in za to priložnost pripravila edinstveno koncertno predstavo, tako v programskem smislu kakor tudi s svojo odrsko pojavnostjo.
NOVA GORICA > Program je obsegal štiri sonate za violončelo in klavir skladateljev različnih slogovnih obdobij. Gal Faganel in Simon Trpčeski sta začela z Beethovnom kot “umetniškim očetom” vseh drugih skladateljev, sledili so Šostakovič, Rahmaninov in Debussy. Koncert sta odprla s čistim klasicizmom, ki pa sta ga v Beethovnovo Sonato položila le v obrisih. Niansiranje je bilo tako barvito, da je občutek stroge urejenosti prestopil meje v romantično izraznost, ne da bi zašla v klišeje romanticizma.
Preskok v veliko bolj tragično pretresljivega in čutečega Šostakoviča, skladatelja 20. stoletja, je bil povsem neproblematičen. V izvedbi sta se s srčnostjo posvetila detajlom in jih premišljeno dodelane poudarila, kar je dajalo občutek drugačnosti in izvirnega v izvedbi. Skladbo sta oblikovala v slogu prefinjene dekadence, razpoloženja so se gibala od naivnosti do čustvene zrelosti. V duhu ruskega razpoloženja sta koncert nadaljevala z glasbo Rahmaninova. Z obsežno tour-de-force Sonato v g-molu, op. 19 sta se poglobila v slikovita ljubezenska občutenja ter skladbe izpeljala dramatično in virtuozno. Na predvečer valentinovega sta jo posvetila vsem, ki ljubijo.
Za konec sta se z Debussyjevo Sonato oddaljila od vsega slišanega v impresionizem, razrahljano tonalnost, zvočno lahkotnost, ki je učinkovala kontrastno v primerjavi z ostalim programom. Pa vendarle je celoto dopolnjevala, za kar sta poskrbela s poudarjanjem tistih tehtnih trenutkov, ki so na neki način podčrtali vse prej izpovedano.
Faganel je violončelist z veliko topline, občutljiv za melodijo, liriko in spevnost, Trpčeski pa se je izkazal kot pozoren pianist, očetovsko prijazen, tako šaljiv kakor elegantno zadržan. Pri izvajanju se odpovedujeta nepotrebni formalnosti. Z glasbo želita nekaj povedati, iz nje poskušata izluščiti najpomembnejše sporočilo in ga jasno in zgovorno podati. Razkrivata iskren obraz glasbe.
METKA SULIČ