MOKe in iger!
Primorski poletni festival (PPF), ustanovljen pred okroglima dvema desetletjema, je spet med nami, tokrat krepkejši kakor v minulih letih, so se njegovi snovalci včeraj veselili v Gledališču Koper, kjer so spregovorili o nekaterih prihajajočih predstavah.
KOPER > > Ponovitev velike festivalske uspešnice Bužec on, bušca jaz baje ne štejejo več, toliko jih je že bilo. Saša Pavček, igralka ljubljanske Drame, je kajpada zadovoljna, da so gledalci - tudi taki, ki sicer ne zahajajo v gledališče - vzljubili njen prvi izlet v monokomedijo: “Kot ljubiteljica Istre sem si zelo želela prispevati k obujanju istrskega podeželja in narediti ljudsko igro,” pravi. “Hvaležna sem Nevi Zajc, Marjanu Tomšiču, Borisu Cavazzi, Alferiji Bržan, sodelavcem, brez katerih ne bi bilo 17-letnega uspeha te predstave.”
Žalosti pa jo trpka usoda festivala: “Dosegel je visoko kakovost. Po njegovi zaslugi so najbolj odročne kotičke slovenske Istre zapolnili domačini, tujci, otroci, starejši, tako podeželje kakor mesta so bila veliko bolj živa kakor danes. Globoko sem razočarana, da zdaj vidim bolj ali manj komercialne predstave, ki gledalca ne spoštujejo dovolj. PPF je bil v zlati dobi ambiciozen gledališki festival z relevantnimi uprizoritvami institucionalnih in neinstitucionalnih gledališč. Ponovno bi se morali dvigniti na to ali še višjo raven. To smo dolžni občinstvu, sebi in okolju.”
Tudi njeno kolegico Laro Jankovič so bolela festivalska sušna leta, zato je toliko srečnejša, da bo jutri ob 21.30 na Manziolijevem trgu v Izoli lahko nastopila v 137. uprizoritvi komedije koprskega gledališča Parole, parole. “Štejem si v veliko čast,” pravi igralka, “da bom na festivalu gostovala z eno svojih najljubših predstav.”
V sredo ob 11. uri bodo v Hlavatyjevem parku pri koprski tržnici gostili otroško predstavo Nike SolceO lisički, zviti tički, in drugih zverinicah. Avtoričina mati Maja Bavdaž Gross, vodja Lutkovnega studia Lutkarnica in Mednarodnega centra lutkovne umetnosti Koper, je včeraj obujala spomine na leta, ko je Lutkovno gledališče Papilu skrbelo za ulični program PPF-ja in v naše kraje privabilo ustvarjalce iz mnogih tujih dežel.
O nenavadni predstavi Torej v Vršac sta spregovorila njena režiserka Renata Vidič in “priletni parazit” Marko Brecelj, tovariša iz Društva prijateljev zmernega napredka (DPZN). “To ni le predstava, ampak tudi razstava, performans, koncert, predstavitev DPZN ...” je nizala Renata Vidič. “Vsebina je vzgojno-izobraževalna, kritična, politično nekorektna, zabavna, zatežena, aktualna ... Načrtujemo pa tudi sklop gledaliških delavnic za mladino, ki bi jim radi približali bolj neklasične pristope h grajenju gledaliških predstav,”
Brecelj je zbrane nasmejal s primerki duhovitih performansov in okrcal festival, ki je bil po njegovi sodbi zmeraj “zrcalo meščanske javnosti - pred 'meščanske' sem iz dostojnosti izpustil dva zloga”.
Svojo predstavo želi uprizoriti prav v Kopru: “Ker je nastala tukaj, na Verdijevi ulici. Tu sem začel nositi kolenovalnike proti demokratičnemu despotizmu. Pred vhodom v občinsko upravo sem prehodil 700 kilometrov in se domislil imena Torej v Vršac.”
Napoveduje, da bo med predstavo v občinstvo zalučal poldrugi kilogram izvodov koprskega občinskega glasila MOK. “Ta performans se bo imenoval Iz te MOKe ne bo kruha,” se je namuznil. Hitro se je oglasila Saša Pavček: “Predlagam vam naslov MOKe in iger.”
ANDRAŽ GOMBAČ
