Molièrov George Dandin - ponesrečen poskus na socrealističnem ozadju (recenzija)

KOPER> Scenografu, pa ne zato, ker hiše še niso zgradili do konca, pač pa zato ker je bila scena z zidarskim odrom, kupom peska in karjolo tako neizmerno socrealistično nedomiselna, kostumografinji, saj je delovalo, kakor da igralcev še ni utegnila obleči v kostume, režiserju je zmanjkalo časa, da bi se dokončno odločil, ali bo delal komedijo, grotesko ali dramo, in igralcem, ki kakor da svojih vlog niso utegnili oblikovati do fines.

To Molièrovo krajše besedilo o preprostem, a premožnem podeželanu, ki s poroko rešuje gmotni položaj bankrotirane plemiške družine, pri čemer je vsakokrat znova prevaran - njegova ljubka ženička modre krvi namreč na vsakem koraku ljubimka z gospodičem plemiškega rodu - je režiserju Luki Martinu Škofu zagotovo ponujalo vsaj omenjene tri možnosti. Lahko bi ga torej postavil v toplo človeško komedijo, pri čemer bi morala imeti glavna igralca zanesljivo prisrčnejša značaja, v grotesko, kamor se je vsa reč po večini razvijala, a se ni razvila, ali celo v tragedijo. Navsezadnje namesto resnice zmaga laž, in je zato George Dandin tragičen junak.

Pa je predstava razvodenela v "vsakega malo" s poskusi aktualizacije, ki so obtičali na pol poti. Vsa reč je še najbolj spominjala na vaški oder, pa še ta mora biti bolj duhovit, z več zdravega ljudskega humorja in pristne radoživosti. Skratka - razočaranje gledalca ni bilo ravno neznatno.

Razočarala sta tudi glavna igralca, ki sta vlogi oblikovala znatno pod svojimi zmogljivostmi: Radoš Bolčina, ki je podeželana upodobil kot okornega, robavsastega, jamrajočega, naivnega kmetavza, ki skozi tri prizore ne doživi kakšnega omembe vrednega razvoja. Tu ni nobenih nians čustvenih stanj ali kakšnega posebnega dramatičnega vrha, pa tudi osebnostnega pretresa gledalcu ni dano razpoznati. Namesto robatosti bi si lik zagotovo zaslužil tudi več možatosti. In Mojca Fatur, ki je iz klišejev le tu in tam pogledala ven kot velika igralka, kakršne smo Faturjeve vajeni. Ljubki Angeliki, prevarantki s sodobnimi razsežnostmi, pa bi lahko vdahnila več nagajive prisrčnosti, da bi ji gledalec laže oprostil, ker vara svojega nerodnega in “oglatega” moža.

Največja napaka je pravzaprav v tem, da se oba glavna lika gledalcu posebej ne prikupita - Dandin je preveč neotesan, šlevast in premalo bister, Angelika pa preveč brezobzirna, in tako ostane gledalec v predstavi brez simpatij, brez sočutja in brez smeha.

Še največ gledalčevih simpatij odneseta Rok Matek v dvojni vlogi - kmeta Lubina in Klitandrovega služabnika in Igor Štamulak v vlogi gospoda de Boudaleauja, saj jima uspe narediti prikupna lika. Prvi je v gatah s spuščenimi hlačami tudi manj cenen, kot bi utegnil biti, saj to, da nekdo igralcu spusti hlače pred gledalci, da bi bil smešen, ne zahteva kdove kako velike domišljije. Drugemu zlahka oprostimo kratke hlače, čeprav je plemič. Dobro funkcionirata tudi Miha Rodman v vlogi ljubimca Klitandra in Dunja Zupanec v vlogi Klavdije in Angelikine služabnice, prenašalke skrivnih pisemc.

Popolna neznanka pa je ostalo dejstvo, zakaj žensko vlogo gospe de Boudaleau odigra moški. Sporočilo ostane namreč gledalcu za vekomaj skrito. Če seveda igralec s svojo igro uspe prepričati gledalca, da je ženska, potem je identifikacija spola lika z resničnim nepomembna, a gospa Boudaleau, ki jo odigra Danijel Malalan, je predvsem in samo poženščen moški, da ne rečemo možača, kar niti h komičnosti ne prispeva kdove koliko.

V vsej tej zmešnjavi “polizdelkov” pa strašljiva resnica, da ostane posameznik, ki ima večino proti sebi, brez krivde kriv, izgubi tisto sugestivno moč, zaradi česar nam navadno ostane predstava v mislih še dolgo potem, ko se spusti zavesa nad odrom.

MAJDA SUŠA